Letos smo v skupnosti Romar, ob zaključku duhovnih vaj, romali k podružnični cerkvi posvečeni sv. Ani, na Podljubelj. Cerkev stoji na višini približno tisoč metrov nadmorske višine, kar pomeni, da jo obkrožajo visokogorske planine. Na njenem mestu je včasih stala kapelica, ki so jo blizu gostišča postavili stiški menihi, kot skrbniki trgovske poti v 13. stoletju. Tudi ta je bila posvečena sv. Ani, priprošnjici za srečno potovanje. Čez ljubeljski prelaz je namreč že v rimskih časih peljala nevarna pot na Gosposvetsko polje. Naše romanje je bilo namenjeno predvsem zahvali za prejete milosti duhovnih vaj v vsakdanjem življenju in blagoslovu, da še naprej ostajamo skupaj z Gospodom.
Naša pričevanja so povabilo vsem, ki še vedno iščete pot, resnico in življenje. Vabimo vas, da se nam pridružite v letu 2025/2026. Kam bomo romali naslednje leto, ostaja skrivnost…
Moje pričevanje, se kot vedno prične s pozdravom MIRU: Enkrat, me je nekdo vprašal: »Marjetka, zakaj ti hodiš vsak dan k maši?« Pa sem mu odgovorila: »Zato, ker je tam del obreda ‘darovanje’. Takrat imam priložnost, da se z vsem srcem, z vso dušo, darujem Gospodu in On me sprejme v svoj objem. To mi daje moč, ko poletim novemu dne na proti, saj se ob sveti hostiji zavem, da sem Božji otrok. Polna ljubezni, ki sem jo pravkar prejela, jo lahko dajem naprej. Čisto zastonj, kot sem jo dobila.« Sedaj tudi mi ob stisku rok, za pozdrav miru izrecimo, tiste tri čarobne, prekrasne besede: »Rad-a te imam!« Zažarijo naj nam v naših mislih in jih izrazimo z očmi. Vse bomo dobili nazaj. Sicer sem dobila prekrasne vtise, česar koli so se dotaknile moje oči. Skromen Božji dom se bohoti med čudovito naravo skalovja in druge veličine prirodnega bogastva. Ko vstopiš v cerkev, pa se ob predanem duhovniku naužiješ duhovne hrane. Prelep pogled na oltar, ti v tihoti pričara žive podobe upodobljenih kipov: skrbne Svete Ane in male, ponižne Marije, kot jo verniki dobro poznamo. Samo, da se nam je tam še bolj vtisnila v spomin. Vsi ti prizori so mi pustili čarobni občutek bogoslužja. Hvala Klemenu in Aleksandri za brezhiben potek srečanja. Verjetno nas učinek duhovnih vaj spremlja, v tako harmonijo medsebojnih odnosov, da je bilo vse tako lepo speljano. Tudi prijetna pogostitev ni manjkala. Bog pa nam je naklonil, milost lepega vremena. Še posebna zahvala gre Juretu, ki nas je povabil in se z vztrajnostjo potrudil, da je bil izbran ta kraj. Zelo sem hvaležna, da sem se naužila take krasote. Z Božjim blagoslovom, Marjetka
Letošnje zaključno romanje me je spomnilo, da je eden izmed načinov molitve tudi zaznavanje, zavedanje in občudovanje Gospodovega stvarstva in zahvaljevanje za le to. Paleta barv, zvokov, vonja zapolni mojo dušo, a le če v njej naredim prostor. Umik v prastaro kapelo Sv. Ane me je spomnil na materinstvo. Naenkrat so se sredi gora znašle v meni štiri matere: Sv. Ana, Mati Marija, moja zemeljska mati in jaz kot mati. Kako smo si v bistvu lahko ena drugi v tolažbo, oporo, spodbudo. Dostikrat pa so te najtesnejše vezi velikokrat na preizkušnji. Natalija
Sprejem je bil prisrčen, maša je bila lepa, cerkvica čudovita, srečanje nadvse prijetno – kot je lahko srečanje ljudi, ki jih povezuje presežno, in so zato še posebej srčni, odprti, topli in iskreni. Alenka
Ps 34: »Okusite in spoznajte kako dober je Gospod!« Ko usmerim pogled na naše zaključno romanje je pred mano oltarna slika Marijine mame svete Ane, ki je v duhovnem smislu tudi moja – naša stara mama. Svojih starih staršev mi ni bilo dano spoznati in okušati njihove ljubezni. Ob vstopu v cerkvico sem občutila ljubeči sprejem Sv. Ane, ki me je napolnil z radostjo in mirom. Gospod pa me je nagovarjal: “Vriskaj hči Sionska, tvoj Bog je pri tebi!” Hvaležna sem, da smo tudi mi, skupnost Romar, kot velika družina poromali k našim nebeškim staršem, starim staršem, kot odraz naše velike hvaležnosti za prejete milosti in sadove duhovnih vaj. Marija
Naše zahvalno zaključno romanje v meni vedno vzbuja neizmerno veselje. »Bog je v preteklem letu videl našo pokornost v odrekanju, predanost v služenju, zaupanje Svetemu Duhu, ponižnost, vero, ljubezen, empatičnost in medsebojno povezanost … in bilo je zelo dobro,« tako je v meni odmevalo Božje veselje. Ozirajoč se na preteklo leto je moje srce poskakovalo od radosti. Naš Bog je velik in neizmerno dober. Koooliiikoo milosti in sadov sem prejela v minulem letu duhovnih vaj v vsakdanjem življenju za katere sem se želela Bogu zahvaliti. Bolj številčne so bile tiste drobne, nekatere komaj opazne. Navdihujoč je bil že sam kraj našega romanja. Očarljivo starodavno romarsko svetišče, v objemu gora, posvečeno sveti Ani, kjer so bile uslišane že številne prošnje, me je spodbudilo, da sem tudi jaz hitela Gospodu naštevati svoje prošnje, kot bi že vedela, da bodo uslišane. Radostno se je bilo srečati z vsemi, meni dragimi; še posebej otroci, ki so Božja bližina med nami in sem za njih zelo hvaležna, hvaležna pa sem tudi za partnerje in prijatelje udeležencev romanja, ki so prišli in nam s tem izkazali svojo podporo. Zdelo se mi je, da ko smo našo slovesnost zaključili s petimi litanijami na čast Materi Božji, se je skupaj z nami veselila tudi sveta Ana. Zaradi velikega števila romarjev, mimohoda okrog oltarja, kar ni hotelo biti konca. Uradni del zaključka romanja z agapejem je bil v župniji Tržič. Tržiča še nikoli do sedaj nisem doživela tako »sončnega«, zagotovo smo nekaj sonca v ta kraj prinesli romarji s svojim veseljem in medsebojno ljubeznijo, večji del sončnih žarkov pa smo bili deležni s strani predanega tržiškega župnika in zelo prijaznega mežnarja, bogatega z zgodbami iz domačih krajev. Nekateri smo se na poti domov ustavili še pri Brezjanski Materi Mariji, s hvaležnostjo za svojo zemeljsko matere, za katero ve samo Bog kolikokrat bo še lahko romala skupaj z nami. Velik HVALA iz vsega srca Juretu za vztrajnost in organizacijo romanja. Moje romanje se je končalo šele naslednji dan z osvojenim vrhom Storžiča, po zelo zahtevni poti – skozi žrelo in to je bila že moja prva uslišana prošnja sveti Ani. Zdaj bom še z večjim veseljem hodila v planine, saj sem spoznala priprošnjico za srečno pot »na Ti«, v te kraje se bom zagotovo še vrnila, saj se stare starše spodobi obiskovati. Aleksandra
Letošnje zaključno romanje sem doživljala kot kombinacijo vsega dobrega, ob pravem času, na pravem kraju. Tedni slabega vremena se kar niso končali. Točno na dan našega romanja k Sv. Ani v Podljubelj, pa je posijalo toplo sonce. Nebo je imelo neko posebno modrino na ta dan in zrak je bil tako čist tam gori na prelazu, da sem nekaj časa samo gledala in opazovala naravo in majhno cerkvico, ki se je na zelenem travniku belo bleščala. Kakšna krasota! Vse je bilo kakor umito. Ko smo se vsi nagnetli v majhni cerkvici, je bilo v nagovoru rečeno: “Kdor je resno delal duhovne vaje, je sedaj, ko so se vaje zaključile, resno lahko tudi utrujen. Zato smo danes po pravici lahko veseli, ker je za nami še en uspešen krog duhovnih vaj in ker so pred nami počitnice…” Ko sem gledala vse nas, ki smo imeli na zmagovalnih obrazih hvaležen izraz, sem bila srečna. Občutila sem spokojen mir pri Sv. Ani. Hvaležna sem, da sem vaje uspešno zaključila in da je pred nami poletje. Že se veselim duhovnih vaj v tišini v Stični. Veselim se tudi naslednjega leta, ker vem, da bo zaradi dodatnega šolanja, ki čaka nas spremljevalce, posebej zanimivo. Mojca
Končno je prišel ta doolgoo pričakovani dan, ki sem se ga tako veselila. Zelo rada romam. Še posebej z našo skupnostjo. Naša ljuba sveta Mati Marija in sv. Ana sta nam izprosili čudovito vreme, ki so naša srca še posebej ogrela. Cerkvica, z vseh strani obdana s čudovitimi gorami, kot bi jo čuvale, da se ji ne more nič slabega zgoditi, je res prečudovito preprosta, kot je preprosta Marija in neizmerno lepa. Bogu hvala za gospoda župnika in gospoda ključarja, katera sta nas tako lepo sprejela, si vzel čas za nas, nam razložila zgodovino cerkve sv. Ane in cerkve v Tržiču, kjer je nekoč deloval tudi nadškof Anton Vovk. Zelo sem hvaležna moji faranki Polonci, da je romala z menoj. Že po poti, ki je iz Maribora do Ljubljane trajala slabi dve uri, sva molili Rožni venec in slavili Boga ter prepevali Marijine pesmi in se tako duhovno pripravljali na naše srečanje. V Ljubljani sta se nama pridružili še dve veseli dušici; Urška in Milanka. Pot nas je peljala celo mimo Brezij, ker smo malenkost speljale s poti. Toda to ni bilo naključje! To je bila Marija 😇. Zato smo se nazaj grede tudi pri Njej ustavile. Tako smo prišle na cilj polne Svetega Duha. V tej čudoviti majhni cerkvici pri sv. Ani, ki je bila tokrat skoraj premajhna za vse nas “Romarje” je bilo zelo čutiti Božjo prisotnost. Toliko ljubezni na kupu redko kje začutim. Iz srca hvala mojemu spremljancu Juretu, ki se je za to romanje res zelo potrudil. Ko sem pa zagledala še drugi moji spremljanki, Slavko in Pavlo pa je bila sreča popolna. Po odhodu iz Tržiča, se nas je torej nekaj ustavilo še na Brezjah. Romanje se za nas še ni končalo. Potem smo z obiskom na domu presenetili mojo spremljevalko Viktorijo in njeno družino, na kmetiji v Vodicah, kjer smo lahko občudovali domače živali: mlade račke, muco in krave. Super je bilo! Naša skupnost je res nekaj posebnega. Na poseben način jo imam rada💝 in se že veselim naslednjega romanja 😊. Bog nas živi! Prelepe žlahtne rožice😄🌷⚘️🌹 Metka
Bili smo na romanju na Ljubelju pri sv. Ani. Tržiški župnik nam je pred sv. mašo vse razkazal. Tudi v Tržiču smo si ogledali zelo lepo cerkev, s stranskimi oltarji in bogatimi poslikavami. Pred cerkvijo v Tržiču spominsko obeležje škofa Antona Vovka, kateri je tam deloval kot kaplan in kasneje kot župnik, bil pa je tudi moj birmovalec. Prevzel me je pogled na Karavanke v bližini, ki s svojo veličino obdajajo te kraje. Nazaj grede smo obiskale še Brezje, našo Marijo Pomočnico, katera naju je z Metko čuvala na poti proti domu. Polonca
Naše vsakoletno romanje je lep zaključek in zahvala ob zaključku kroga DVŽ. Kot višnjica na sadni kupi. Nanj sem se začela pripravljati že kar nekaj dni prej z molitvijo in izročanjem Gospodu vseh Romarjev. Pot sama je potekala v molitvi rožnega venca in prijetnem klepetu. Romanja sem se kljub večji oddaljenosti veselila, ker še nikoli nisem bila v teh krajih. In nisem bila razočarana. K lepemu doživetju je pripomoglo tudi lepo vreme pa zanimiva predstavitev cerkev in krajev gospoda župnika in ključarja, predvsem pa sv. maša. Čutila sem hvaležnost za vse sadove letošnjega in tudi minulih krogov DVŽ, hvaležnost za povezanost, bratstvo in sestrstvo vseh Romarjev. Kako lepo je podeliti doživetja, sadove… in ko veš, da na poti nisi sam, da romamo skupaj. Ne morem pa mimo grenkega priokusa zaradi slovesa od enega naših spremljevalcev, ki zaradi objektivnih razlogov, upam da le začasno, zapušča naše vrste. Verjamem pa, da bomo v mislih in molitvah ostali povezani. Vsem Romarjem, predvsem Aleksandri, ki vse tako lepo vodi, povezuje in organizira, prisrčna hvala. In hvala Juretu za organizacijo tega romanja. Vsem želim lepe, duhovno in sicer bogate poletne dni. Dana
Zadnji šmarnični dan je bil zame zelo poseben, a bogat. Zahvaljujem se nebeščanom, voznici, vsem sodelujočim, Juretu in vam, dragi soromarji. Razveselila sem se Sv. Ane, občudovala cerkvico, postavljeno v rajski kotiček drage in prelepe Slovenije. Domišljija je prinesla hvaležne spomine na mnogovrstna radostna srečevanja z Gospodom in ljudmi v katedrali njegovega stvarstva. Sedaj se učim sprejemati nove in nove omejitve, bolečino, ki je s tem povezana pa prinašam na oltar. Bogu hvala za to možnost. Marija
Vse kar smo videli in doživeli je bilo z eno besedo – čudovito. Vendar pa sem vseeno našla nekaj, kar se me je pri Sveti Daritvi zelo dotaknilo. To je bil uvod v pozdrav miru. Marjetka nas je povabila, da drug drugemu malo drugače izrečemo: mir s teboj, predlagala je, da si rečemo rad-a te imam. Kakšen izziv. Težko je nekomu, ki mu prvič sežeš v roke reči rad-a te imam. Kar malo smo iskali besede in bili kot majhni otroci, ko jim je nerodno. Misli so hitele in spraševala sem se zakaj je čutiti neprijetnost? Razum je zelo hitro iskal razlago in besede, kako nas vse povezuje ista ljubezen. Človek sam od sebe ni sposoben ljubiti, zato lahko ljubezen sprejme samo od Boga. Jezus je povedal svojim učencem pomenljive besede: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Jezus tako naroča učencem, da se ljubijo med seboj, na način, kakor je On ljubil svoje učence. Pot miru se utrjuje preko naših medsebojnih odnosov. Ljudje smo bitja odnosov. Za dobre odnose uporabimo zlato pravilo, ki je poznano v vseh religijah in filozofiji: »Vse, kar želite, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim!» Če Bogu odpremo srce, v nas vstopi Bog. S tem svobodno dopustimo, da njegova ljubezen zavlada v naših srcih in hkrati dopustimo, da njegova ljubezen iz naših src doseže tudi srca naših bližnjih. In to naše zaključno romanje je bilo prežeto z Njegovo ljubeznijo. Maja
Z veseljem sem pričakovala to romanje, se posebej zaradi izbranega kraja. Očarala me je lepota gora in kraj kamor so naši predniki postavili Božji hram, katerega smo napolnili do zadnjega kotička. Čutila sem močno edinost med nami, tako pri Sveti daritvi kot pri predstavitvi novih spremljevalcev. Hvaležna za vsakega posebej, za vse skupaj, za druženje ob polni mizi dobrot, za vse prejete milosti tekom DVŽ. Ostaja lep spomin na to romanje in skupno prehojeno pot . BB Jožica
Moji vtisi na romanje so zelo lepi. Občudovala sem Božje stvarstvo in lepoto gora. Kot v oazi miru pa cerkvica Svete Ane in v njej kip Ane z Marijo, ki je sedaj tudi moja mati. Med Sveto mašo sem imela kar nekaj močnih dotikov. Skratka bilo je lepo. Navdušila pa me je tudi farna cerkev in mogočni Sveti Duh na glavnem oltarju ter pripoved g. župnika. Hvala Bogu za čudovito romanje in Sveto Ano, ki jo spoznavam kot veliko priprošnjico. Jožica
Tokratno zaključno romanje je bilo posebno, ker smo bili visoko nad gorenjsko dolino skoraj na vrhu prelaza Ljubelj kot bi želeli tudi v prispodobi povedati, da si vsi skupaj želimo k Jezusu v nebesa, kjer se nekoč na koncu življenja zopet srečamo. Cerkev svete Ane kjer smo imeli skupno mašo pa je tudi izjemno zanimiva, lepa in bogata v svoji zgodovini in res je tudi zato nekaj posebnega in vredna večkratnega ogleda. Čudovito vreme nam je pokazalo prelepo okoliško gorovje z veliko zelenja in gozdov, ki nam govorijo kako zares velik je Bog. Potem smo se odpravili v Tržič, kjer smo se skupaj poveselili in bogato pogostili v župnišču. Župnik, ki pa je tudi imel mašo pri Sv. Ani pa nam je v Tržiški cerkvi Marijinega oznanjenja zelo lepo opisal zgodovino cerkve in kaj se je vse zgodilo skozi njeno zgodovino v njej in v Tržiču. Zagotovo bodo spomini o čudovitem dnevu s prijatelji, o maši pri sveti Ani, o besedah župnika o vsem kar je povedal še dolgo odzvanjale in ostale v spominu za vedno. Bilo je lepo bilo je toplo in bilo je bogato. Vse dobro in Bog naj blagoslovi nas vse skupaj na vseh poteh, ki so pred nami! Aleluja! Klemen
Na letošnjem romanju me je zelo nagovorila lokacija cerkve sv. Ane, ki je odmaknjena od glavne poti, skoraj skrita v dolini, kot dobra mati, ki se nikoli ne izpostavlja, pa je vendar vedno na voljo in v oporo. Nagovorila me je k izročitvi mojega in hčerinega materinstva njenemu vodstvu in zaupanju v Božji načrt. Verjamem, da je bila tudi mnogim taboriščnikom podružnice Mathausen v neposredni bližini, v oporo v njihovem trpljenju in upanje v svobodo. Tudi opis in razlaga zgodovine Tržiča me je navdušila s svojo pestrostjo. Hvaležna za prijazen in pozoren sprejem in vodstvu g. župnika in skrbno organizacijo romanja Jureta in Klemna, mi ostaja lep spomin. Zvonka
Na našem zahvalnem romanju k sv. Ani na Podljubelju se mi je v avtu pridružila prijateljica Francka. Jasen, že zjutraj zelo topel dan, je ponujal lepe poglede proti goram. Ko sva povezani v molitvi, brez večjih zapletov prispeli k sv. Ani, me je očarala prijazna starodavna cerkev in čudovita okolica gora. Počasi so se začeli zbirati romarji in cerkev je postala nabito polna. Razveselila sem se prav vsakega posebej. Tamkajšnji gospod župnik nas je toplo sprejel in čudovito vodil zahvalno sv. mašo, v luči praznika Marijinega obiskanja. Pri maši sem začutila, da smo enega srca in Duha. Prevzela me je velika hvaležnost za našo skupnost. Po maši smo se srečali vsi spremljevalci in se razveselili letošnjih novih. Aleksandra nas je opogumila s svojim nagovorom, nato pa smo nadaljevali druženje v tržiškem župnišču. G. župnik nas je popeljal v župnijsko cerkev in nam povedal veliko zanimivega. Ob tem sem pomislila, kako lepo da smo obiskali še en slovenski biser in spoznali delček naše slovenske zgodbe z župnikom Jakobom Aljažem in škofom Vovkom. Bogu hvala za čudovito romanje, molitveni skupini s Klemenom pri organizaciji, ter Juretu za njegovo vztrajnost navdušenje ter vsem, ki ste s svojo udeležbo pokazali svojo hvaležnost za vse, kar nam je Bog dal po duhovnih vajah v vsakdanjem življenju v tem milostnem letu. Tanja
Zaključnega romanja sem se, kot običajno veselila. Zelo mi je ljubo, če imamo lepo vreme, zato sem bila Bogu izredno hvaležna, ker nas je znova obdaril s prečudovitim dnevom. To mi vedno dvigne duha in poveča veselje, da se lahko z dragimi sestrami in brati svobodno objamemo. Pod dežniki je to precej težje. Sama vožnja do Ljubelja je potekala brez problemov. Malo se je zakompliciralo, ker nisem vedela, kje točno je cerkvica sv. Ane. Po vprašanju domačina in telefonskem klicu, se je vse razjasnilo kako in kam. Malo sem vedno tečna ali/in zaskrbljena, če takoj ne vem kje je cilj, sploh če moraš tam biti ob določeni uri. Vse skrbi so odpadle, ko sem zagledala rdeče ognje naših uniform, prijazna pomoč udeleženke pri parkirni uri in kratka pot do lepe starodavne cerkvice, ki me spominja na mojo domačo v mojem rojstnem kraju, ki je približno enako stara. Prelepi pogledi na okoliško hribovje so mi še bolj razširili srce in navdušenje nad čudovitim Božjim stvarstvom. Lepota preprostosti in skromnosti združena s prekipevajočo lepoto stvarstva! Vesela sem bila, da smo tako napolnili cerkev, da se nas je moralo nekaj preseliti na kor. Sveta maša mi je bila, kot vedno v naši skupnosti, zelo milostna. Po maši še malo veselih prijateljskih besed, ki jih je kalilo poslavljanje od našega dragega Matjaža, katerega odhod, verjamem, vsi zelo obžalujemo in potem že pot k župnišču k obloženi mizi. Gospod je obljubil zvestim zvrhano in potreseno, pri nas pa je tako zvrhano, da skoraj pada z mize, ki je vedno preobložena. Hvala vsem pridnim in vrhunskim rokam, ki pripravijo tako slastne stvari! Hvala Gospodu, ki jih je tako obdaril in na ta način poskrbel za nas, ki nismo prejeli takih darov, uživamo pa od darov drugih. Predstavitev župnika zgodovine in posebnosti Tržiča mi je bila zelo všeč. Žal bi mi bilo, če se je ne bi udeležila. Na koncu bi rada izrazila veliko hvaležnost za organizacijo Juretu in župniku ter za celotno našo skupnost. Vesela sem, da ji pripadam in prosim blagoslova za vsakega posameznika. Nada
Z neizmerno hvaležnostjo in srcem polnim veselja se spominjam našega čudovitega romanja v Podljubelj. Zame je bila res velika milost, da sem bila lahko prisotna na tem prelepem dogodku. Moje srce napolni radost in obilje milosti ob tem res prelepem dnevu. Že sama narava v Podljubelju je prekrasna in polna vsega lepega. Dobri Bog nam je res naklonil prečudovit dan. V hvaležnosti za prečudovito Božje stvarstvo sem se zavedala njegove veličine. Cerkvica sv. Ane je kot biser skrit v tej prelepi naravi. Toliko milosti, dotikov Jezusove bližine in iskrenega veselja sem čutila med sveto mašo. Pa veselje, da so se naši skupnosti pridružile nove spremljevalke. V Tržiču pa smo se prav prijetno družili ob okusnih dobrotah. Še toliko bolj hvaležna pa sem, da sem se lahko srečala z vsemi tremi mojimi spremljanci. Zavedam se, da naši pogovori bogatijo moje življenje. Po koncu našega druženja smo se odpravile še na Brezje k Mariji. Tudi njej sem v molitvi izrekla zahvalo za čudovit dan in izročila vso našo skupnost. Dan pa smo zaključile z obiskom naše drage spremljevalke Viktorije. Naše romanje je bilo res velika milost in predvsem velik blagoslov. Verjamem, da se bo moje srce vsakič, ko bom pomislila na romanje, napolnilo z zaupanjem in hvaležnostjo. Dobri Bog SRČNA HVALA ti za vse!! Obilno blagoslovi našo skupnost ROMAR in nam bodi močna opora. Iz srca z veliko hvaležnostjo, Urška
Letos smo šli na zahvalno romanje na Gorenjsko. Prišli smo v Podljubelj v čudovito cerkvico Sv. Ane. Zahvalili smo se za sadove in duhovne darove, ki smo jih prejeli v tem krogu Duhovnih vaj “Romar”. Pri sveti maši, ki je bila oblikovana s slavljenjem, petjem in govori. Kolona ljudi se je valila k svetemu obhajilu, Jezus nas je osrečil. Po sveti maši, smo se ogreli na soncu in občudovali hribe. Veseli smo bili za nove spremljevalce, ki so potrdili, da bodo služili v novem krogu Duhovnih vaj. Šli smo še v Tržič v cerkev Svete Trojice. Tudi tam smo doživeli veliko stvari. V tej cerkvi je bil za kaplana Anton Volk. Marija na Kureščku je rekla, da naj se zatekamo k njemu za naše prošnje, pa tudi za duhovne poklice. V dvorani Sv. Jožefa so bile mize obložene, tudi tu smo se okrepčali. Še vedno imam spomin na čudovito romanje. Jure nam je izbral lep kraj. Hvala za vse. Ivanka
