Anton Puščavnik je govoril očetu Pojmenu: “To je veliko človekovo delovanje, da dvigne svoj greh pred Božje obličje in računa s skušnjavo vse do zadnjega diha.” (Anton, 4, Filokalija)
“Kaj pa sedaj? Kaj naj počnem?” S takimi mislimi sem se v nedeljo popoldne, 02. februarja 2025, doma vrgla na posteljo in gledala v zrak. Misel, da je šolanja za spremljevalce skupnosti Romar za letos konec, me je potrla tako zelo, da svojega potovalnega kovčka sploh nisem razpakirala. Pustila sem ga nedotaknjenega še ves dan …
Vsako leto smo spremljevalci skupnosti Romar deležni šolanja. Vsako leto se zgodi kakšna stvar, ki daje mnogo misliti. Vsako leto je na nek način posebno… Letos pa je bilo sploh izredno; mogoče zaradi filma Stalker, ki smo si ga ogledali v petek pozno popoldne, mogoče zaradi pridušene svetlobe v kapeli, ki je v tretjem nadstropju Ignacijevega doma duhovnosti, mogoče zaradi izredno poglobljenega predavanja, ki smo ga bili deležni s strani patra Janeza Poljanška…
Uredila bom misli in vse skupaj zapisala.
30. 1. 2025, Šola spremljanja: ČUSTVENO OPISMENJEVANJE
Naše šolanje se je začelo v četrtek proti večeru. Po večerji smo imeli sveto mašo, kjer smo Gospodu prvič izročili vse naše prošnje in pričakovanja, hkrati pa tudi vsa naša pisma Jezusu. Pisma Jezusu pišemo vsako leto. Pišemo jih tako spremljevalci kot tudi vsi naši spremljanci, zelo radi pa jih oddajo tudi drugi ljudje. Nad temi pismi v trenutkih prostega časa molimo. Pisma v zaprtih kuvertah položimo pred oltar in jih vse dni duhovnega odmika izročamo Bogu.
Ta pisma ostanejo zaprta v ovojnicah, bere jih samo Bog. Po šolanju pa vsa použije ogenj …
V dvorani Prvih Jezuitov so nas pričakale mize, razvrščene v obliki polkroga, kar je napovedovalo, da se bomo veliko pogovarjali. Za uvod smo bili deležni ogrevanja na temo čustvenega opismenjevanja. Pogledali smo si preproste primere iz vsakdana: – Špelca priteče z dvorišča in razburjeno pove svoji mami, da ne mara več Maje, ker se le ta z njo ni želela igrati. – Peter pove, da noče več hoditi v šolo, ker jo sovraži. Sledila sta še primer uporniškega Zorana in svojeglave Zale.
Pater Janez Poljanšek, ki nas je vodil skozi vse štiri dni šolanja, nas je povprašal: “Kako bi vi ravnali v teh primerih?” Naše predloge je sproti razvrščal v pregledne sklope, na način: -tolažba, – podajanje rešitve, – poizvedovanje, – diagnosticiranje, – poučevanje, – spraševanje, – pregovarjanje, – ukazovanje itd.
Pouk te ogrevalne vaje je bil v tem, da vse naštete stvari lahko predstavljajo ovire v komunikaciji, če ima človek problem, ki je v prvi vrsti čustven. Čustveni problemi zahtevajo obravnavo, postopke in načine, ki smo jih spoznali v nadaljevanju večera…
Spoznali smo med drugim razliko med aktivnim in pasivnim poslušanjem in tudi, kdaj se v miselnosti človeka zgodi kodiranje in kako ga odpravimo. Spoznali smo razliko med vprašanji, ki so zaprta in vprašanji, ki so odprta. Zaprta vprašanja dajejo možnost odgovora zgolj “da” ali “ne”. Odprta vprašanja pa širijo obzorje, kažejo na več možnosti izbire, ponujajo razgled iz več zornih kotov, vabijo k temeljitemu premisleku itd. V življenju se večkrat zgodi, da stojimo pred pomembno odločitvijo ali pa ne znamo več naprej ali pa se utapljamo v nekih občutkih, ki nam ne služijo prav dobro… Takrat je dober sogovornik oz. nekdo, ki te spremlja, lahko ključnega pomena. Odločitve, korake, pa kljub vsemu vsak dela sam. Ob Božji besedi in kar se le da najširšem obzorju, pa takšno potovanje postane užitek. Vse skupaj postane prijetno, poteka hitreje, predvsem pa varno.
Neki brat je prišel k očetu Pojmenu in mu rekel: “Oče, mnogo misli imam in zaradi njih sem v nevarnosti.” Starec ga je peljal na prosto in mu rekel: “Razprostri svoje vrhnje oblačilo in zadrži veter!” On pa je rekel: “Tega ne morem storiti!” Tedaj mu je starec rekel: “Če tega ne moreš storiti, potem tudi ne moreš preprečiti mislim, da bi prišle. Na tebi pa je, da se jim postaviš po robu!” (Pojmen, 28, Filokalija)
31. 1. 2025, Šola spremljanja: LIK DUHOVNEGA SPREMLJEVALCA
Nemogoče je opisati celodnevno šolanje v nekaj stavkih. Vsekakor pa smo na podlagi Ignacijevih napotil po točkah ponovno osvetlili, kaj spremljevalcu je dovoljeno in kaj mu strogo ni dovoljeno pri spremljanju. Vsakega človeka naj vodi Gospod, k Njemu smo zato usmerjeni. Na tem potovanju k spoznavanju samega sebe in Boga pa obstajajo “pasti”, ki jih je sv. Ignacij jasno opredelil in jih mora vsak spremljevalec dobro poznati, jih prepoznati in pomagati spremljani osebi v toliko, da se njegovo potovanje ne zaustavi.
Petek je prinesel še eno presenečenje za vse nas…
Preko ruskega filma “Stalker”, ki smo ga večkrat ustavili in podrobno analizirali, smo zagledali vzporednico našemu spremljanju. Zasnova filma je sicer fantazijska a zelo dobro prikaže pot iz glave v globine srca. Na spletu je možno najti še celo vrsto komentarjev, študij, pogledov in mnenj na mojstrsko delo režiserja Andreja Tarkovskega. Mi smo si vsekakor ustvarili svojega.
Ta dan sem si med poukom zapisala še nekaj besed, ki jih nisem želela pozabiti: – direktoriji (navodila za tiste, ki dajejo vaje), via unitiva (pot združevanja), el que da (tisti, ki daje), el que recibe (tisti, ki sprejme), disponer (razpoložljiv), afecto desordenado (neurejeno nagnjenje), con affeto (z naklonjenostjo).
1. – 2. 2. 2025, Šola spremljanja: RAZLOČEVANJE IN PRAKTIČNE VAJE
Ko gledam štiriindvajset gosto popisanih strani svojega zvezka, mi je težko. Pomembno je prav vse… Zares vse! Izpostavila bi najprej besede, ki jih je izgovoril pater Janez Poljanšek: “Navajeni smo, da se slike pred našimi očmi zamenjajo na dve sekundi, sploh, če gledamo medije in družbena omrežja. A, če hočeš izkopati vodnjak se moraš ustaviti na enem mestu in začeti kopati. To sedaj delamo mi.”
In res smo to počeli!
Dva dni smo gledali v list formata A4, na katerem so bili napisani pecati cardinali (glavni grehi): – požrešnost, -nečistost, -lakomnost, -žalost, – jeza, – naveličanost, – častihlepnost, – napuh. Gosto popisan učni list nas je povedel v globlje razumevanje, na kakšen način greh preko misli vstopi v srce in kako se proti temu lahko borimo, kako se temu izognemo…
Puščavnik oče Matoes je rekel: “Satan ne ve, zaradi katere strasti bo duša podlegla. Seje, toda ne ve, če bo žel, namreč misli nečistosti, misli obrekovanja in tako tudi druge strasti. In ko vidi, h kateri strasti se duša nagiba, jo z njo oskrbuje.” (Matoes, 4, Filokalija)
Pri praktičnih vajah smo drug za drugim dobivali rahlo rdeča lička. No, vsaj meni se je zdelo tako… Po vnaprej pripravljenem in skrbno izdelanem scenariju, smo se vživljali v različne vloge, ter pri tem uporabljali novo naučeno znanje. Spoznali smo, da obstaja razlika med pasivnim in aktivnim poslušanjem, pri tem pa je treba vključiti tudi preverjanje ali smo prav razumeli slišano. Sodbe, sklepi in neke osebne razlage so pri tem odveč kar smo strogo upoštevali. Biti dober spremljevalec je velik izziv, zahtevna naloga in odgovorna služba.
Sveta maša je vedno najsvetlejši del odmika. Nanjo se pripravljamo z zahvalami, prošnjami in izročanjem. Letos je bilo vsaj meni osebno pomenljivo to, da nas je pater Janez Poljanšek vodil skozi šolanje, nam maševal in tudi pri obedu je pomagal streči hrano. Skrbel je za nas kot dobri pastir, lahko pa smo šli tudi k sveti spovedi…
Gledam v svoj zvezek in z veseljem ugotavljam, da sem spet na začetku nečesa novega. Šolanja še ni konec. Še se nadaljuje… Prav vsi se veselimo naslednjega leta, ko se bo takšno šolanje ponovilo. Mogoče bo drugo leto celo bolj intenzivno. Če bo Bog dal, se bomo dodatno lahko izobraževali tudi med letom, a vse je še v povojih in pripravah.
Lepo je delati duhovne vaje v vsakdanjem življenju. Lepo je biti še spremljevalec tistim, ki to zares potrebujejo… Lepo je biti del neke skupnosti, kjer se med seboj sprejemamo in smo lahko takšni, kot smo in željo po nenehnem izpopolnjevanju.
“Le kaj nas še čaka v naslednjih letih,” se sprašujem in se veselim našega naslednjega srečanja, ki ga imamo mesečno v Dravljah.
Oče Pojmen je pripovedoval o očetu Janezu Pritlikavcu, da je klical k Bogu in so mu bile odvzete strasti, tako da je postal brezskrben. Šel je stran in rekel nekemu starcu: “Ugotavljam, da živim v miru in nimam več nobenega duhovnega boja.” Starec mu je rekel: “Pojdi in kliči k Bogu, naj vstane boj zoper tebe in naj se vrneta tudi tvoja stara skrušenost in ponižnost, ki si ju imel prej. Kajti prav prek bojev duša napreduje.” Prosil je torej, in ko je prišel boj, ni več molil, da bi mu bil odvzet, ampak je govoril: “Daj mi, Gospod, potrpežljivost v bojih!” (Janez Pritlikavec, 13, Filokalija)
Zapisala: Mojca Erzar