Kot vedno najprej Pozdrav miru: »Dragi bratje in sestre, zelo rada vas imam in vem, da imate tudi vi mene, saj se imamo vsi radi med seboj. Zaradi tako pomembne ter čudovite Božje zapovedi, na katero nas v Svetem Pismu večkrat opominja Gospod, na Ljubezen. Sprejmimo in udejanjimo jo: z vsem srcem, z znamenji iskric v očeh ter vedno z nasmehom in lepih izrekov v mislih, besedah in dejanjih, razprostrtih rok za objem, odprtih dlani za darovanje in toplim stiskom prijateljstva. Sama se žal, ne bom mogla dotakniti vsakega posebej, zato vas vse v znamenju ljubezni in miru, blagoslavljam: v imenu Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Pa se sedaj obrnimo k tistim, ki jih dosežemo, da jim to še posebej povemo …
Želja po romanju v Maribor, se je začela prebujati že na Duhovni obnovi, v Repnjah, ko sem dobila podobico Don Boska. Ganil me je z njegovo milino, zaradi prisrčnega objemanja otrok. Začutila sem, kako rada bi se dotaknila te njegove predanosti sirotam in s tem poveličanja Boga. Nehote se njegova čista ljubezen preseli v vsako srce, da še sam-a želim postati kakor otrok. Seveda se je pritihotapil tudi hudi duh, ki me je zvijačno prigovarjal, naj se romanja, ne udeležim. Hvala Bog, da si bil močnejši, ter mi vendar omogočil obisk te posebne cerkve. Na njej nisem videla zvonika, dvigati se v nebo, a pozdravili so me veličastni križi na obzidju. Notranjost betona pa bi me moral obdati z mrazom, toda nekaj, me je toplo grelo. Prihajalo je iz line na stropu, nad oltarjem, skozi katero je prišla svetloba iz neba, prijaznost mašnika in družba prisotnih prijateljev. Na stenah ni bilo barvitih okraskov, kot je običajno. Vse to je nadomestil prekrasen tabernakelj z relikvijo vedno odprtih vrat in na njih slika Svete Marije, ki vabi k Jezusu. Vsa ta krasota je zmehčala moje srce, za po maši prijetnega druženja z ostalimi udeleženci. To so nepozabni trenutki.
Božji blagoslov, Marjetka
Pozdravljeni Romarji!
Na naše romanje k Don Bosku sem se letos z molitvijo še bolj pripravljala kot sicer, ker je bilo v mojem rojstnem kraju. Z veliko ljubeznijo sem čakala ta trenutek. Vesela in hvaležna sem, da se nas je zbralo, kar lepo število Romarjev. Hvaležna tudi za lepo bogoslužje. Jezus mi je na poseben način dal čutiti Njegovo prisotnost, ko je župnik Janez Potočnik izpostavil Najsvetejše. V srcu sem čutila globok dotik Njega in ulile so se mi solze ganjenosti, ki so kar tekle in tekle. Najlepša hvala Jezus za ta nepozaben dotik. Zelo prijetno, sproščeno in veselo je bilo potem naše druženje v Majcnovi dvorani. Hvala Bogu za sv. Don Boska, za gospoda župnika, ki nam je župnijo tako lepo predstavil in za spovednika gospoda Ciglarja. Bogu hvala za krasno vreme, za ogled Bazilike Matere Usmiljenja, kjer smo Mariji tudi zapeli, zvonik v Stolnici s krasnim razgledom, ogled Stolnice, kjer smo se ponovno srečali z živim Jezusom, saj je bilo izpostavljeno Najsvetejše in kjer smo pozdravili bl. škofa Slomška ter Božjo služabnico Cvetano Priol. Nato smo se sprehodili do mestnega parka in treh ribnikov. Pa tudi vmesna sladoledna postaja ni manjkala. Meni je bilo od začetka do konca TOP romanje!
Metka
Ob zaključku DVŽ je naša skupina romala v Maribor, kjer smo imeli v cerkvi sv. Janeza Boska sveto mašo v zahvalo. Kaj sem doživljala? Del božje bližine, umaknitev iz vsakdanjosti, lepo duhovno doživetje, ki ga občutiš, ko si blizu z Bogom. Nagovoril me je tudi zanimiv objekt, ki je predstavljal cerkev, zgodovina in sámo nastajanje. Prihajala sem z nekim težjim problemom in odšla z občutjem, ki bi ga opisala – kot da je vse na pravem mestu, če je Bog na prvem! Samo v Njem je mir in moč. Duhovni mir daje tudi sveta spoved; ko je ta zakrament na prvem mestu, ker se smem veseliti in zahvaljevati Gospodu. To romanje je bilo kot zahvala za to leto, za opravljene DVŽ in hkrati veselje nad prihajajočimi prazniki Sv. Duha, Sv. Trojice in Sv. Rešnjega Telesa. Hvala Bogu za vse!
Marija
Z možem sva se udeležila romanja, ki smo ga imeli udeleženci Ignacijevih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju. Bil je lep sončen dan. Vožnja do Maribora je bila prijetna. Pred Don Boskovim centrom naju je pričakala moja duhovna spremljevalka, predraga Metka. Že takoj ob vstopu v cerkev sem začutila božjo svetlobo/navzočnost Svetega. Zelo me je nagovorila notranjost te prekrasne, čeprav še nedokončane cerkve. Primerjala sem jo s svojo nedokončano duhovno potjo. Pa vendar. Podoživela sem vse milosti tega kroga duhovnih vaj. Bilo jih je veliko. Iz dneva v dan, iz tedna v teden so se dogajale. Iz srca je privrela zahvala Gospodu za njegovo neskončno in brezpogojno Ljubezen, s katero me ljubi, dobroto, ki jo občutim na vsakem koraku in Pot, ki jo kaže. Pa ne samo meni, ampak tudi mojim najbližjim. V tem letu je prišlo v moji ožji družini do velikega spreobrnjenja, za katerega sem Gospodu in mojemu angelu iz vsega srca hvaležna. Povsod in vsekdar nas spremlja tudi naša nebeška Mati Marija. Veliko zahvalo in veselje, ki ga občutim, sem položila na Gospodov oltar. Hvaležna sem voditeljem skupine Romar ter Marjetki za odlična gradiva, molitve in duhovni spremljevalki za odlično vodenje in zaupanje ter rast v veri. »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka!«, so besede, ki jih ponavljam ob vsakem času. Amen!
Slavka, v Kočevju, na praznik Sv. Rešnjega Telesa
Na rojstni dan blaženega Lojzeta Grozdeta smo Romarji odšli v Maribor. Zahvalit smo se šli Bogu za vse milosti, ki smo jih prejeli v času duhovnih vaj, ki smo jih med letom opravljali. Sveto mašo smo imeli v don Boskovem centru, v cerkvi posvečeni don Bosku.
Na zaključno romanje sem prišla z namenom, zahvaliti se Bogu za vse prejete milosti, ki sem jih prejela od Boga sama in posebej za vse milosti, ki sta jih prejeli moji spremljanki. Zahvala in še enkrat hvaležnost Bogu.
Ko sem bila v cerkvi, sem se spomnila na tri može, naše svete in blažene s katerimi smo bili povezani na ta dan: don Boskom, Andrejem Majcnom in Lojzetom Grozdetom. Vsi trije so se ukvarjali z mladimi ljudmi, ki so bili večkrat zapuščeni, zavedeni in prepuščeni sami sebi. Nesebično so jim pomagali, večkrat do svojih skrajnih moči, tako za njihovo preživetje, kot za
pot vere, s katero so osebnostno rasli in dobili človeško dostojanstvo. Razmišljala sem, da so
lahko to naredili le v moči vstalega Gospoda, na katerega so se zaupno obračali in prosili za pomoč, pa tudi na nebeško mater Marijo, ki jim pomoči ni odrekla.
Tudi mi se v skupnosti Romar v svojem uboštvu trudimo pomagati ljudem, ranjenim, žalostnim, zavedenim, zmedenim, kar smo večkrat tudi sami, da spoznajo, da je Jezus edini Odrešenik, Zdravitelj in Osvoboditelj. Kažipot skozi življenje. Lahko veliko vemo, znamo, kar nam je seveda v korist in pomoč, toda na koncu le Jezus lahko pri človeku uredi njegovo življenje, tako, da dobi, začuti svoje osebno dostojanstvo, dostojanstvo božjega otroka in iz te milosti tudi deluje v vsakdanjem življenju.
Po sveti maši smo se Romarji poveselili ob dobrotah, ki smo jih prinesli s seboj. Hvala Mojci
za presenečenje, ki nam ga je pripravila.
Potem smo se odpravili v center mesta Maribor. Ogledali smo si frančiškansko cerkev, stolnico. Tam smo tudi molili. Šli smo tudi na zvonik pri stolnici, kjer je z balkona krasen pogled na mesto. Hvala Aleksandri za njeno vodenje po mestu in posebej Metki za organizacijo romanja.
Bogu hvala, Irena
Letošnje zaključno romanje sem doživljala na prav poseben način. Romanje k Don Bosku v Maribor je potekalo ravno na moj rojstni dan. 49 let sem dopolnila med sveto mašo, med darovanjem, ob 10:25h. Preko duhovnih vaj sem sčasoma in v letih postala pozorna tudi na čase. “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobijanja in čas zdravljenja. Je čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja.” Prd 3, 1-4 V duhovnih vajah ob Božji besedi premišljujemo in gledamo svoje življenje v vseh časih. Na prenekateri dogodek gledamo tudi večkrat in bolj podrobno. Danes se z mislimi vračam v čas romanja. Vračam se v cerkev sv. Janeza Boska in z nostalgijo premišljujem o njenih surovih, tako zelo pristnih in naravnih betonskih stenah, nad nami pa so luči … To romanje sem doživljala zelo osebno. Dogajalo se je v času, ki je zame poseben. V meni zato ostaja dragocen spomin na ta čas – čas zahvale, čas hvaležnosti, čas praznovanja, čas radosti, objemov, veselja in darovanja.
Mojca
Hvaležna sem za našo skupino Romar. Tu najdem Sv. Duha, veselje, čutim moč skupine. Ob romanju v Don Boskov center me je prevzela že sama zgradba. Kako veličastno! Kot da bi bil sam Don Bosko navzoč pri gradnji in načrtu . Ob tem čutim povezanost z svetimi, da smo vsi ena velika družina. Nagovorila so me vratca v tabernakelj, ki jih je odpiral sam don Bosko in svetost trenutka, ko duhovnik drži sveto hostijo in jo daje tudi nam, meni, da jo použijem. Kakšna božja ponižnost! Prosim za dar Jezusove ponižnosti… Lepo mi je bilo pri agape, Mojca me je navdušila s svojo ljubeznijo do skupine Romar, ko nam je podarila darilca iz sv. Dežele.
Hvaležna sem za prekrasen dan. Davida
Zelo bogato zaključno romanje v Mariboru je polepšalo tudi vreme. V prijetnem druženju smo se najprej zahvalili Gospodu v zelo lepi in zanimivi cerkvi, edini posvečeni sv. Don Boscu. Po zelo bogati predstavitvi cerkve smo imeli prijetno druženje ob agapeju. Na koncu pa smo si ogledali znamenitosti Maribora. Stolnico, frančiškansko cerkev in nekaj drugih znamenitosti. Posebej zanimiv je zvonik v stolnici, ki je bil včasih stolp požarne straže. Tako smo potem sklenili skupne duhovne vaje, kjer se med seboj bogatimo in skupaj prosimo, naj nas na vseh poteh spremlja Sveti Duh na poti, kjer vsi živimo iz vere v Jezusa. Mati Marija pa naj nas spremlja in varuje. Bogu hvala za skupino Romar.
Igor
Kamorkoli se odpravimo člani skupine Romar se imamo lepo in s tem prepričanjem sem se odpravil tudi na tokratno romanje k sv. don Boscu v Maribor. Tudi tokratno romanje se je izkazalo za zelo bogato. Vedno se je lepo zbrati s prijatelji pri evharistični daritvi. Močan vtis je naredila že sama cerkev z neobdelanimi notranjimi stenami in pričevanje duhovnika s kakšnim upadom števila udeležencev otrok na verouku se srečujejo v župniji. Začutil sem jasen klic, da pri Bogu nikoli ne velja kvantiteta ampak samo kvaliteta – ni važno število, ampak svetost poklicanih, h kateri smo poklicani vsi verniki. Skupina Romar je naša pot k svetosti, po kateri Bog mehča naša srca in nas preobraža s svojo Ljubeznijo. Veselje tega spoznanja se je širilo tudi na pogostitvi (agape) po maši. Po maši je duhovnik blagoslovil majice spremljevalcev skupine Romar, kar bom ozavestil vsakič, ko bom majico oblekel. Dan je bil blagoslovljen s čudovitim vremenom, zato je bil voden ogled Maribora, ki je sledil maši, zelo dobro sprejet. Romanje bo ostalo v zelo lepem spominu in me je utrdilo v zavedanju, da smo na pravi poti za Gospodom.
Kličem blagoslov na vse Romarje, Klemen
Na naše zaključno romanje sem se pripravljala s hvaležnostjo v srcu in veselim pričakovanjem. V zadnjem tednu pa sem izgubila glas, pa tudi telesno počutje se ni hotelo izboljšati. Prepoznala sem skušnjavca, ki mi je hotel preprečiti udeležbo, zato sem se odpovedovala njegovim napadom. Vsak dan sem se z molitvijo obračala, k božji služabnici Cvetani Priol, ki je živela v Mariboru.
Pa je prišlo sobotno jutro. Glas je bil še vedno škripav, počutje pa boljše. V avtu se mi je pridružila članica molitvene skupine in moja soseda Marija. Ob molitvi rožnega venca je vožnja potekala brez zastojev in iskanja. Prispeli sva med prvimi. Cerkev sv. Janeza Boska me je ponovno navdušila s svojo svetlobo od zgoraj in jajčasto obliko – kot nalašč za občestveno molitev. Posebno lepa je postajala, ko se je začela napolnjevati z romarji. Razveselila sem se vsakega. Tudi g. Janez in ostali salezijanci, ki sem jih srečala so nas toplo in domače sprejeli. Pri sv. maši sem doživljala mir in hvaležnost ter povezanost, ki se je nadaljevala pri druženju ob domačih dobrotah.
Nekateri smo nadaljevali z romanjem po Mariboru, ki sta ga Aleksandra in Metka skrbno pripravili. Hvala vama.
Vzhodna prestolnica Slovenije – mesto posvečeno Mariji, Slomškovo škofovsko mesto in mesto čudovitih parkov je zasijalo v vsej lepoti. Z Marijo sva se vračali napolnjeni s Sv Duhom veselja in v pričakovanju Binkošti.
Hvala Bogu, materi Mariji in vsakemu romarju, da smo se skupaj zahvalili za ta krog DV, ki nam je nasul novo košaro milosti. Ko sem prišla domov, sem odprla vrečko darov iz Svete dežele, ki nam jo je velikodušno podarila Mojca. Zadišalo je blagoslovljeno olje iz narde , s katerim sem se pokrižala in zaslišala stavek iz psalma 23: «Z oljem mi glavo maziliš, moj kelih je zvrhan.«
Amen. Aleluja. Tanja
Našo pot smo začele z molitvijo rožnega venca in tako pravočasno in brez težav prispele do cerkve sv. Janeza Boska v Mariboru. Znani obrazi, veselje da se skupaj zahvalimo BOGU za skupnost Romar, za prejete milosti tega kroga DVŽ, zase za spremljanke še posebej za tiste ki se romanja niso mogle udeležit. Hvaležna za možnost sv. spovedi, za preprost a prisrčen božji hram. Zahvala za duhovnika ki je daroval sv. mašo in nam na koncu podal razlago o graditvi cerkve in o redu kateremu pripada. Močno sem čutila da nas vse priteguje in združuje sv . Duh. Na poti domov smo se še zatekle pod plašč Matere Marije na Ptujski gori. Hvala organizatorjem in vsakemu posebej za lep zahvalni dan.
Jožica
Imam občutek, da je vsak dan praznik – mi kristjani smo res obdarjeni ljudje.
Zaključno romanje v cerkvi Svetega Janeza Boska je v meni predramilo vse čute. Sveti Duh nas je zbral kot veliko družino in pred čudovitim oltarjem smo bili eno. Jezusa je na križu obsijal slap svetlobe in bil je med nami. Na njegovi desni sta Sv. Janez Bosko in meni najljubši svetnik Dominik Savio. Vse bolj trdno sem prepričana, da v življenju ni naključij, tudi tokrat mi je Jezus pokazal, kako rad me ima. Pripeljal me je v cerkev, kjer sem čutila blažen mir in ljubezen.
Duhovnik nas je nagovoril z besedami: “Dve krili te pripeljeta v nebesa, evharistija in spoved ali evharistija in Marija.” Evharistija je znamenje edinosti, vez ljubezni, poroštvo večnega življenja in ta dan so bile naše duše v objemu Njega in naše nebeške matere Marije, ki nas nikoli ne pustita samih. Velika so dela našega Gospoda, le zaupati mu moramo.
Vsem, ki si želite čutiti dotikov Božje ljubezni, želim poguma in milosti, da se v vsakodnevnem premišljevanju odpravite na iskanje edine resnice, ki osvobaja.
Maja
Navdušila me je cerkev, njena jajčasta oblika drugačnost in preprostost, a vendar polna Bozje navzočnosti, ki se je razlivala toliko, kolikor sem jo lahko sprejela. Sveti Duh pa je osvetljeval s svojo navzočnostjo trenutke radosti in veselja.
Lep pozdrav z Božjim blagoslovom, Jožica
Dva tedna pred napovedanim romanjem smo imeli doma pomembno delo, ki mu ni bilo videti konca in je bilo videti, da na romanje res ne bom mogla. Ko sem se tako bojevala s slabo vestjo med odločitvijo, da se romanja udeležim in delom doma, sem Boga prosila za uspešno opravljeno delo doma, da bi se romanja le lahko udeležila. Delo je steklo neverjetno hitro in bilo končano v četrtek pred romanjem, tako sem sopotnice lahko obvestila, da grem v soboto v Maribor. Še posebej mi je bilo v veselje, da je šla z menoj tudi ena od spremljank. Po uspešno preverjeni lokaciji (Metka hvala), smo uspele priti pravočasno na cilj. Ob prihodu na čudovito vhodno dvorišče, kjer preseneča razsežnost zelenja in kip Don Bosca z otroki, sem občutila milostni mir in veselje z veliko hvaležnostjo, da sem lahko tu. Ob vstopu v veliko cerkev, sicer malo opremljeno, pa me je navdal občutek neskončnosti in večnosti, miru in veselja, hvaležnosti in ponosa, da sem lahko prisotna. Še posebej pa so me nagovorile besede patra, kako se je gradnja cerkve odmikala, pa vendar z vztrajnostjo uspela. »Prosite in vam bo dano! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme……..,« Lk 11, 9-11
Bogu hvala in vsem, ki smo se uspeli romanja udeležiti. Na poti domov smo se s sopotnicami ustavile še na sladici v zelo dobri slaščičarni (Marija hvala) in tako zaključile zelo lep dan.
Sadove milosti romanja je bilo še dolgo čutiti tudi doma.
Bogu hvala! Zvonka
Romanje v Maribor se mi je zdelo super organizirano in to mi je bilo všeč. Aleksandra je res odlično vodila ogled, čeprav je rekla, da ni prava vodička. Med sprehodom po Mariboru smo bili med seboj povezani in nisem se prepirala niti z mojima bratoma, kar mi je bilo všeč. Najbolj sem bila navdušena nad sladoledom, ki smo si ga privoščili na koncu sprehoda, zelo je bil okusen. Upam, da romanje in izlet še kdaj ponovimo.
Zarja
Letošnjega romanja sem se udeležila z veselim in žalostnim srcem hkrati. Lani ob tem času in točno ob našem zaključnem romanju mi je umrla mama in to je letos povzročilo boleč spomin, ki pa je omogočil, da sem nesla s seboj tudi njeno dušo oz. romanje darovala tudi zanjo.
Vedno se razveselim lepega dne, ki nam ga Božja previdnost in dobrota namenita na vseh naših poteh in dogodkih. Vsaj do sedaj je bilo tako. Skupaj smo potovale tri sestre iz skupnosti Romar in takoj na začetku z molitvijo izročile našo pot in vse udeležence v prometu. V Mariboru se je malo zapletlo, ker nisem vedela točno kje in kam moram zaviti do cerkve Sv. Boska. Hvala Bogu, je tudi pri tem priskočil na pomoč preko Metke, ki me je kar precejšen del mariborske vpadnice usmerjala. Sedaj vem, da ni kaj usmerjati, če moraš ves čas voziti naravnost. Po Božji previdnosti sem Metko zadnji trenutek uzrla v križišču, da sem lahko pravočasno in varno zavila. Čeprav sem že bila v tej cerkvi, jo je moj spomin postavil čisto nekam drugam.
Veselje ob srečanju znanih obrazov, topli objemi, nasmehi pozdravi. Vedno mi je žal, da ne morem vseh objeti, pa če bi še tako rada. Kar velika je že postala ta naša skupnost. Med mašo je moje srce slavilo, kar tako, nekako bi rekla kot iz neznanega vzroka. Milost pač. Ko se ti pesem kar sama dvigne iz srca – navzgor. Nagovorila me je pridiga duhovnika, ki je vodil mašo. Vedno me nagovorijo dejstva, ki jih kdo navaja o čemerkoli že, ki kažejo na močno Božjo roko. Bolj ko zgleda brezupno, bolj se Bog na koncu proslavi. To me vedno vzradosti in potrjuje, da naš Bog ni samo nek privid ali utvara naših želja in umov, ampak da je resničen, delujoč in da stoji človeku/ljudem ob strani, če se odločijo za prave stvari. Skratka, je zvest Bog.
Tudi meni je vedno zvest, tudi takrat, ko me kara. Pri spovedi me je na poseben način okaral, ne preko spovednika, ki me je zvesto poslušal, ampak preko mojega srca in opomina, da je skrajni čas, da nekaj naredim, spremenim. Da postavim drugačne prioritete.
Skratka, maša, agape po njej, Mojčina pozornost z darilom za vsakega, ogled jedra Maribora, Aleksandrina zgodba, zakaj je Marija zavetnica Maribora, križev pot na Ptujsko goro, molitev v kapelici in slovo od skupnosti, vse je napolnilo čašo do roba. Čašo veselja, hvaležnosti, upanja, gotovosti. To je prava pot. Hvala ti ljubi Bog, da si me poklical v to skupnost! Prosim odpuščanja, če ne obrodim ravno veliko sadov, sem pa točno tam, kjer moram biti. Kjer me ti želiš, moj Gospod in moj Bog! Hvala za vse in predvsem hvala za vsakega božjega služabnika, ki so v tem času visoko razvite tehnologije in vseh težav in pridobitev, ki jih prinaša, neskončno potrebni in še posebej dragoceni. Hvala patrom Salezijancem, ki so nas tako prijazno sprejeli in nam nudili duhovno hrano!
Nada
Na romanju v Maribor, ob zaključku duhovnih vaj, sem se imel res prima. Najbolj se mi je v spomin vtisnil vzpon na vrh požarnega stolpa v cerkvi sv. Janeza Krstnika. Življenje na vrhu stolpa je bilo res nekaj posebnega in tudi razgled je bil super. Užival sem v družbi prijaznih ljudi in zelo se veselim dne, ko se bomo spet srečali.
Vitan
Bila je prelepa sončna sobota, ki smo jo z družino preživeli v prijetni družbi skupine Romar, spremljevalcev in spremljancev z družinami. Zbrali smo se pri zahvalni sveti maši v Don Boskovem centru v Mariboru, se ob druženju v čudovitem parku centra okrepčali in nadalje pod domiselnim vodstvom naše pastirice Aleksandre podali na potep po Marijinem Mariboru. Vsi smo bili sproščeni, veseli, naravni-takšni, kakršni smo. Mene osebno se je še posebej dotaknil spovedni pogovor med sv. mašo, ob katerem sem močno čutila energijo čiste Ljubezni. Dan smo zaključili obogateni z novimi doživetji, občutki hvaležnosti in mirom v srcu. Iskrena hvala Gospodu, vsem organizatorjem in ostalim, ki so darovali svoj čas.
Martina
V mesecu maju sem bila na manjši operaciji, ki je sprožila mnogovrstna zapletanja in bolečo negotovost. Do zadnjega nisem vedela, kako bo z udeležbo na romanju. Vse, kar se je na romarski dan zgodilo, je bilo zame dar prečudovite Božje previdnosti, vožnja, bogoslužje, prijaznost organizatorjev in udeležencev. Po mnogih prečutih nočeh je bilo, kot da je moj življenjski križ obsijala zarja Velikonočnega jutra.
Gospodu in vam, bratje in sestre, se zahvaljujem in zahvaljujem, Marija
Romanje v Maribor k don Bosku je bilo res nepozabno in močno nagovarjajoče. Dobri Bog je poskrbel, da smo imeli čudovito vreme. Resnično sem hvaležna Marjetki, da mi je uredila prevoz. Romati s Klemenom in njegovo mamo je bilo prijetno in sproščeno. Res sem hvaležna, da sem znova videla mojo spremljanko ZARJO, ki me je res prijetno presenetila. Tako čudovito je biti med ljudi med katerimi se počutiš tako pristno in domače. Verjamem, da mi je bilo namenjeno, da sem spoznala toliko srčnih, toplih in prijaznih ljudi. Še posebej moram izpostaviti PATRICIJO, ki naju veže posebna vez. HVALEŽNA sem, da lahko po vas dragi moji Romarji rastem v veri in postajam boljši človek. Bog resnično deluje po ljudeh in tega sem neizmerno vesela. Za vse tiste, ki pa niste bili z nami na romanju sporočam, da ste bili z nami v mislih, molitvi in v srcu. SRČNA HVALA za čudovito, nepozabno romanje!! Naj sadovi tega romanja prinesejo obilje milosti, blagoslova in iskrenega veselja. Naj dobri Bog obilno blagoslovi prav vse dragi Romarji.
Vse dobro in mnogo blagoslova, Urška
Spoštovani soromarji, kot sončni žarek, svetel in milostljiv, je prisvetil, ko sem v soboto na parkirišču pred Don Boskovo cerkvijo v MB zagledala veliko ljudi, nasmejanih, dobre volje, prijaznih, objemajočih se … Tudi moja spremljevalka med njimi, saj mi je obljubila, da bo popoldne z menoj po mojih idejah, če bo organizacija to dopuščala. Kako lepo!
V LJ sem štirikrat delala duhovne vaje, na srečanja nisem prihajala redno zaradi bolečin. Sem pa z veseljem prišla na to srečanje, bila pri sv. evharistiji, delno pri agape. Velikokrat se spominjam slavljenja, pričevanj, molitev, petja … svojo kontemplativno molitev sem s tem obogatila. Od tistih srečanj v draveljski dvorani sem se redno slišala s svojo spremljevalko, ki mi je pomagala vztrajati, poslušati glas od zgoraj, izvajati refleksije na minuli dan, tudi solze so tekle in tekle. Sedaj sem peto leto v MB, mož je novembra umrl. Svojih zapletenih družinskih stvari nisem mogla rešiti drugače, kot da sem Gospodu izrazila vročo prošnjo za pomoč. Dolgo je trajalo, preigravala sem vse mogoče scenarije; ko pa sem dobila misel za preselitev v varovano stanovanje, me je prešinilo, da je to Gospodovo delo. To je to, hvala, hvala, Gospod! Nihče od domačih me ni razumel, podprl. Danes mi vsi izrekajo priznanje, čeprav zagotovo vem, da je bil Gospod voditelj mojih dejanj. To z radostjo pripovedujem njim in drugim. Iskrena hvala vsem v skupnosti Romar za kakršnokoli molitev v tistem času, pa tudi sedaj čutim pripadnost že omenjenemu Romarju. Pa še to. Mojo idejo je pomagala uresničiti spremljevalka, ki se ji želim ob tej priliki lepo zahvaliti. S spremljevalko Marijo sva si ogledali, kje je sedaj moj življenjski prostor pod Pekrsko gorco, kjer vsak dan skupaj z vami molim, slavim, se zahvaljujem Gospodu za vse dobro, za vse milosti, ki jih je izredno veliko, za vse darove, ki nam jih On podarja. V Mariboru je veliko več sončnih dni kot v Ljubljani, kljub temu je pa oddaljenost od Boga veliko večja, vsaj tako doživljam sama v tem času. To pa prepoznavam kot velik izziv za vse nas. Še enkrat hvala lepa, Boglonaj za vsak nasmeh. Še naprej z veseljem pripadam že omenjeni skupnosti.
Prijazen pozdrav vsem, Milena
Zahvaljujem se Bogu, da sem bila povabljena in nagovorjena, za udeležbo na zahvalno romanje v Maribor k Don Bosku. Tam v cerkvi, sem bila prisotna pri Sveti maši darovani za našo skupino “Romar” in prejela sem milost miru, ob prečudovitem obredu. Moja sreča je bila popolna, še posebno zaradi druženja in obilni pogostitvi s prijatelji iz DVŽ. Hvala Bogu, našemu Gospodu, ki me je vodil do tega obilja lepih spominov. In hvala tebi Marjetka, da sva si podelili najino naklonjenost s prijetnim pogovorom. Od vseh dogodkov se je v moje srce naselila prava radost, pa tudi lepo vreme nam je bilo naklonjeno.
Tako rada se družim z vami vsemi, Mija.
Končno sreda popoldan, v hiši po dolgem času mir, tišina, brez otroškega živ žava, jokanja. Tudi neprestano ropotajoče kosilnice po ulici danes počivajo. Zadnji čas, da se tudi sama umirim in pogledam iz razglednega stolpa tega trenutka končne postaje na vijugavo pot do starta romanja. Se še kar sprehajam, opazujem, blagoslavljam in si rečem: »Kako je to dobro, resnično dobro. Seveda, ker je to tvoje delo Gospod, Ti si tako hotel. Kot apostole si nas zbral okrog svoje mize, da predte položimo zahvalni dar za vse Tvoje čudeže, ki si jih tkal z nami skozi DVŽ.
Skupnost Romar celo leto roma z Gospodom skozi vsakodnevna premišljevanja do zadnje etape, to je zaključnega romanja v zahvalo za prejete milosti in spoznanja. Letos nas je don Bosko zvabil v svoj hram v Maribor, da skupaj z njim slavimo Gospoda v ljubezni in hvaležnosti. Vsako naše romanje je festival veselja in radosti, saj smo združeni v Jezusovem imenu pri sveti MAŠNI DARITVI. Nagovarjala me je velika, mogočna in razgibana cerkev, ki je kazala na to, da je še v izgradnji, dovršitvi, kakor jaz na tej poti romanja proti Božji domovini. Hvaležna sem za vsakega udeleženca na romanju, da smo bili vsi skupaj kot pisan cvetoč šopek pred GOSPODOM IN MU IZKAZALI ČAST IN SLAVO,
Marija
Dragi Romarji, za mano je posebno leto, saj je za mano prvo leto vodenja skupnosti Romar. V letošnjem krogu Ignacijanskih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju, sem doživela posebne dotike Božje bližine, vrhunec prejemanja milosti pa je bilo prav naše zahvalno romanje v Maribor. Obe z Metko sva že ob samih pripravah na ta veliki dogodek čutili toplino Božje ljubezni in nedojemljivo veselje. Vsa moja bit se zahvaljuje Bogu, da me je izbral, da mu smem služiti, da mu smem služiti prav na takšen način, kot spremljevalka in vodja skupnosti. Bolj ko me je Hudobec v preteklem letu neprestano hromil, mi stregel po zdravju, od nesreče s prebito spodnjo veko, do številnih predvidenih in nepredvidenih operacijskih posegov, bolečin in takšnih in drugačnih oteževanj, bolj sem sprejemala Jezusa, vsaka celica mojega telesa ga je željno vsrkavala. Pri rednih urah pred Najsvetejšim sem vse tegobe izročala Gospodu, ko je bila preizkušnja huda sem mu dala obljubo, da bom sprejela vsakršno preizkušnjo in ga hkrati prosila, da ne glede kaj mi sledi, naj mi da samo to milost, da mu bom lahko služila, da ga bom lahko oznanjala.
Zahvalna maša v cerkvi posvečeni svetemu Janezu Bosku je bila ena sama velika HVALA Jezusu za vse kar je storil v mojem življenju, za skupnost v katero me je pripeljal, za vsakega spremljevalca posebej, za vse brate in sestre, ki mi jih pošilja na pot, za mojo primarno in razširjeno družino, središče katere je prav On, za vse duhovnike in posvečene sestre, pa tudi za vse preizkušnje in težave, ki me pritegujejo na Njegovo srce.
Romanje pomeni prejemanje in prinašanje blagoslova. Ljubezen, ki se je razlivala med vsemi prisotnimi, tako nami romarji, kot tudi prisotnimi duhovniki salezijanci je bil Božji blagoslov, ki smo ga vsi prejeli. S pripravami za vodenje po Mariboru me je najbolj nagovorila vloga in delovanje Marije tukaj. Zdaj na Maribor gledam drugače, pravzaprav v Mariboru čutim Marijino prisotnost in sem neizmerno hvaležna za ta preobrat. Ta dan, ko sta bila z nami sveti Janez Bosko in Lojze Grozde, nas je bila neizmerno vesela tudi Marija, ki je vabila vsakega izmed nas: «Sam ne boš zmogel, ali zelo malo, skupaj pa lahko naredimo veliko za mesto, ki me je izbral … pravzaprav pa je meni posvečena cela Slovenija.«
Dragi romarji ostanimo skupaj in ne prenehajmo oznanjati Jezusa, če bo vsak vsaj enega pripeljal h Gospodu bo izpolnil svoje poslanstvo. Vztrajnost, stanovitnost in čistost naj bodo obramba pred silami Hudobnega.
Rada vas imam, Aleksandra
