- Za uvod bom uporabila ‘Pozdrav miru’ :
Eno vprašanje imam: »Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni ?«
Kadar sta dve osebi sprti, sta jezni, tedaj se njuni srci zelo oddaljita. Zato morata kričati, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čim bolj sta jezni, glasneje kričita, ker je razdalja med njima vedno večja.
Kaj pa se zgodi, ko se dve osebi zaljubita?
Takrat si ne kričita, govorita nežno, zakaj?
Njuni srci sta si zelo blizu. Razdalja med njima je prav majhna.
In, kaj se zgodi, ko se dva še bolj zaljubita?
Tedaj si le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Sploh ne govorita več. Se samo gledata in to je vse. Ja, takšni sta dve osebi, kadar se ljubita.
Kako očitna je razlika, če zakričim besedi: »Ljubim te!«, ali pa ju samo zašepetam. (Pokažem z dejanji, ker ju imam vedno v mislih). Zato, kadar kaj razčiščujemo, ne pustimo, da se naša srca vznemirijo; ne izgovarjajmo besed, ki bi nas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne bomo našli več poti nazaj. Tako, sedaj si stisnimo roke, in obljubimo: »Od danes nočem več kričati.«
- Bog je res velik in srečanje z Njim je nepopisno. Pa naj bo cerkev velika, razkošna (polna prikazovanj), ali pa čisto preprosta v najskromnejšem kraju. Sveti Duh ne pozabi na darove in obilo milosti, ki nam jih, podeli na romanjih, se pravi, ko se skupaj odločimo odpraviti v Njegov hram. Saj se takrat tudi veselimo naših srečanj in podeljenih medsebojnih objemov. Taka je bila moja priprava na romanje v lepem pričakovanju, toda hudobec ne miruje, ko me poskuša zmesti ter mi odvzeti vsaj del mojega navdušenja. Začelo se je z raznimi odpovedmi za udeležbo, zaradi drugih obveznosti. Samo, da bi me najedale zamere. Potem se mi je hotel vriniti strah, da bomo zamudili, zaradi ovir nepravočasnega odhoda. Tretji nemir se je pojavil, ko je kazalo, da bo odsotna prijateljica s katero sva imeli določen dogovor. A vedno sem se uspela obrniti na Gospoda, ter mu izročala ta podtaknjena vznemirjenja. In Bog me je nagradil s prelepim mašnim obredom. Najprej so me prijetno presunili živi smerokazi otrok, kako domiselno je bilo to! Tudi pri Sveti maši so sodelovali naši krasni otroci (kot ministranti). V cerkvi pa me je pozdravilo prelepo cvetje in podobe. Sploh pa slika Svetega Nikolaja (kateremu je cerkev posvečena) in njegov dobrosrčni obraz, ki je bil ponižno umaknjen majniški svečanosti ter je prepustil oltarno mesto, Kraljici Mariji. Toda njegovo vedro obličje (na stebru), me je popeljalo na moje vesele dogodke iz preteklosti (otroštva…). Potem pa je bilo na višku darovanje Svete maše s prečudovitim duhovnikom: gospodom Martinom Mlakar, kateri se je z nami požrtvovalno družil do konca našega obiska, kot da ima neomejeno časa (samo za nas). To je bila njegova nepozabna gesta, poleg obširne, dotakljive pridige, ki resnično ogreje srce. Ganljiv je bil tudi nagovor, uvod v ‘Oče naš’ in ‘zaključni nagovor’. Pa petje pri super spremljavi inštrumentalnih izvajalcev je zvenelo res slavilno. Celotno druženje je bilo na višku prijetnega vzdušja. Ob obilnih dobrotah, me je najbolj prevzela (izvirna) torta z marjeticami. Hvala Bogu, hvala skupini Romar, vsem povabljenim prijateljem (in domačinom), ter vsem pripravljavcem del (tudi pri pospravljanju). Vedno znova ponavljam: »Bilo je lepo, kot še nikoli tako !
- Ne morem na kratko opisati našega romanja, ker je bilo preveč milosti ta dan. Naš mežnar (vzdrževalec cerkve) je radostnega srca povedal, da toliko avtov (ljudi) še za ponovitev nove maše ni bilo. G. župnik Martin Mlakar, ki ga take slovesnosti precej utrudijo, je dejal: “Čudno, prav nič nisem utrujen. Ja, ogromno milosti je bilo na tem romanju.” Resnično nas je bil vesel! Kar se pa mene tiče… Srce mi je pelo, še preden ste začeli prihajati… ves čas tisti Mir in Veselje v mojem srcu, v zavedanju prihajajočega blagoslova, ki ga boste prinesli v precej brezverne Zapoge. Nikoli nisem še toliko ljudi objela, prav gotovo ne tako iskreno! Sv. maša: prečudovita, z izpostavljenim Najsvetejšim, litanijami! V srcu sva z možem se zahvaljevala za obletnico poroke, ki sva jo obhajala ravno ta dan in ob Psalmu 23 ponavljala zapete besede- v zahvalo in prošnjo za zakonsko življenje naprej. Tudi jaz povem: “Čudno, operirana noga me je med mašo nehala boleti.” Bogu hvala!!! (do 3 ure sem z ogromno težavo zmogla biti pokonci-sede, ta dan sem bila pokonci 8 ur!!!). Torej, neizmerno hvaležna, da ste priromali v Zapoge, meni, družini in Zapožanom prinesli blagoslov.
- Kot vedno me zaključno romanje res na poseben način navdušuje in se Bogu zahvaljujem za vse nas. Hvala Viktoriji ki je poskrbela za to srečanje v Zapoge! Hvala Jožetu in Ireni za prevoz, hvala Bogu za njiju! Hvala duhovniku g. Martinu mašniku, hvala vsem, ki so sodelovali pri Bogoslužju, hvala za petje posebej se zahvaljujem mašniku za nagovor o znamenju križa, to se me je nekako najbolj dotaknilo, in res Hvala, hvala, hvala Bogu za vse še ne našteto, a tega je še veliko; vsa slava in Hvala Troedinem Bogu!
- Veliko preprek v dneh pred našim romanjem sem doživljala, a nazadnje je Gospod poskrbel da sem se lahko udeležila zahvalne daritve. Očarana nad lepoto božje hiše, sem močno čutila božjo prisotnost. Nagovor duhovnika o sprejetju križa, pa me je ganil do solz. Hvala skupini ROMAR in vsakemu posebej za druženje ob mizi dobrot.
- Z velikim pričakovanjem in veseljem sem se udeležil zaključnega romanja. Cerkvica sv. Nikolaja nas je pričakala v polnem sijaju, slikovita in pred nekaj leti obnovljena. Zelo me je navdušila pridiga g. župnika o pomenu križa in o smislu trpljenja. Da lahko že v zemeljskem življenju trpimo namesto v vicah in gremo v nebesa. Zahvala Viktorji v zaključku maše nas je spomnila na prehojeno pot opravljenih 30 tedenskih duhovnih vaj, ki so bile na čase težke in polne preizkušenj, a z Božjo pomočjo smo priromali do zaključka, obogateni z mnogoterimi sadovi in milostmi. Da zaključek duhovnih vaj, pomeni hkrati tudi nov začetek, smo se kmalu prepričali, ko smo se nekoliko prezebli iz hladne cerkvice preselili pred župnišče in nas je zunaj pričakalo toplo sončno vreme in agape (skupni bratovski obed) – polno obložena miza dobrot. Veseli ob snidenju s spremljevalci in spremljanci, smo v pogovoru podoživeli marsikatere lepe trenutke, ki nam jih je milostno podelil Bog pri opravljanju duhovnih vaj. Srečanje nas je še bolj zbližalo in nas utrdilo v Božjem prijateljstvu. Občestvo je res nekaj neprecenljivega. Vsak različen, vendar vsi istih misli. Domov sem se vračal izpolnjen, vesel in z mirom v srcu ter z zavedanjem, da je ta pot, služenja Bogu prava, ki me izpolnjuje in navdihuje ter še bolj zbližuje z Bogom. Se že veselim ponovnega srečanja na DVT, ki bo avgusta v Stični.
- Naše romanje mi pomeni lep zaključek duhovnih vaj in kot je rekel Klemen, lepa zahvala za vse prejete milosti, vse dotike, vsa doživetja v zadnjem krogu DV in tudi sicer. Zapoge sem do sedaj videla le od daleč in prav vesela sem, da smo poromali v to lepo, prijazno vasico s čudovito cerkvijo (katera cerkev pa ni čudovita, saj v vsaki domuje naš Gospod!?). Prvo prijetno presenečenje je bila dobra organizacija, usmerjanje, pomoč pri parkiranju…, pri kateri je sodelovala vsa Viktorijina družina. Kako lepa, složna družina so, Bogu hvala! Pravi užitek in blagoslov jih je bilo gledati. Nagovorili so me vsi nagovori: Klemenov glede pomena romanja, Marjetkin pred pozdravom miru in Viktorijina prijazna dobrodošlica. Nadvse pa se me je dotaknila duhovnikova pridiga o znamenju križa in evharistiji. Vesela sem, da sem dobila zapis o znamenju križa in ga doma še enkrat prebrala in mislim, da ga bom še kdaj. In upam, da ne bo nič narobe, če bom še s kom to podelila. Srce mi je zaigralo, ko sem opazovala ministrante, kar štirje! v lepih belih oblačilih, milih, sijočih obrazov so bili kot angeli, ki so polepšali že tako lepo bogoslužje. Bogu hvala zanje! In potem agape (skupen bratski obed), druženje, pogovori ob obloženih mizah, v prelepem sončnem dnevu. Popolno! Popoln dan. Kot je rekla Viktorija, ni pomembno kako romamo: peš, z avtom… pomembno je kaj nosimo v srcu. Pomembno je, da romamo s srcem, da v srcu nosimo Boga. In mislim, da smo na tak način romali. Če Boga (še) nismo nosili ob prihodu, smo ga pa prav gotovo ob vrnitvi domov. In verjamem, da prebiva v naših srcih. Hvala Ti, Gospod, moj Bog! Oh, tako lepo mi je, ko še enkrat podoživljam naše romanje. Moje srce je polno veselja, čutim se ljubljena od Gospoda in povezana z vsemi Romarji. Kako lep občutek je to! In s tem občutkom Te, draga Marjetka, prav lepo pozdravljam in kličem nate Božjega blagoslova. Bog Te živi!
- Romanja sem se, tako kot vsako leto zelo veselila. Vesela sem bila, da sem imela še tri sopotnike, ki so s seboj prinesli tudi svoja vesela pričakovanja. V Zapogah nas je pričakala Viktorija in nas skrbno usmerila v pravo smer. Že na začetku sem čutila medsebojno sprejemanje in povezanost med vsemi, ki smo 30 tednov hodili po poti DVŽ , ter si izkazali medsebojne objeme in pozdrave. Prevzela me je tudi lepota in toplina cerkvice sv. Nikolaja, ter prijaznost g. župnika. Nagovorila me je razlaga znamenja sv. križa, ki pomeni med drugim tudi Božji objem. Tudi nagovor Anastazije in Marjetke je prinesel posebno prisrčnost. »Če se dva ljubita ne potrebujeta veliko besed in glasnosti….« Veliko pričevanje pa je bilo videti Viktorijino družino, ki je bila vsa v služenju. Gospod naš Dobri Pastir pa nam je pogrnil mizo tudi po evharistični daritvi, ki je simbolizirala polnost, ki jo prejemamo v skupnosti Romar. Tudi vsi moji sopotniki v avtu so vidno razodevali, da jim nič ne manjka. Bogu hvala za Romarja, Marjetko, vse spremljevalce in spremljance, letos pa še posebno Viktoriji, ki nas je gostila.
- Ko sem prišla v Zapoge, sem zagledala čudovito urejeno in vzdrževano cerkvico, kjer smo imeli udeleženci DVŽ sveto mašo, v zahvalo za vse prejete milosti, za Svetega Duha. Tu sem na stropu ko sem vstopila v cerkev prebrala napis v tem smislu, dobesedno se ne spomnim, da to kar počnem, naj delam v veselju. Pomenljivo ali ne? Zahvalila sem se Bogu, za blagoslov pri pogovorih s spremljankami, za milosti in spoznanja, ki so jih prejele. Prav tako za organizatorko srečanja, Viktorijo, saj je bilo vse odlično organizirano ter je bilo vloženega precej dela. Po začetku maše mi je začel piskati slušni aparat, ki je opozarjal, da se je izpraznila baterija. Pridige sploh nisem skoraj nič slišala in ostale dele maše napol, vendar sem ostala mirna in spokojna. Sedi in uživaj sem si rekla. Hvaležna sem Bogu tudi za vse milosti, ki sem jih prejela sama in tudi za mojo spremljevalko. Tudi za duhovnika, ki je maševal in kateremu sem imela priložnost prisluhniti zunaj, ko se je dal motiti med njegovim skromnim kosilom (mrzlo juho). Dal je kar nekaj dragocenih nasvetov pri našem duhovnem boju. Na videz preprostih, vendar učinkovitih. Upam, da sem si jih zapomnila. Sicer pa mislim, da se na ta dan odvijajo stvari še posebej kot Bog hoče in nobena stvar ni slučajna. Bogu hvala za vse, vsem udeležencem DVŽ, spremljevalcem in spremljancem, posebej pa Marjetki, želim obilo Božjega blagoslov in varstva. Mogoče, še ta misel, kako pomembna je skupnost, molitvena podpora, in to, da smo vsi enakovredni, hkrati pa različni v svojih značajih in darovih. Vse lepo.
- Najprej en velik hvala Viktorijini družini za organizacijo, bila sem navdušena, ko sem na križišču zagledala njenega starejšega sina, oblečenega v našo majčko in hčeri, ki sta usmerjali promet. Ko sem si po romanju ogledovala fotografijo oltarja, ki je bil bogato okrašen s cvetjem, sem podoživljala pravo praznično vzdušje. Spoznala sem, da ima zahvalno romanje pri opravljanju duhovnih vaj velik pomen. Sem že mislila, da se mi v letošnjem krogu ni zgodilo nič posebnega, pa mi je bilo prav zdaj razodeto … kako velike stvari je zame naredil dobri Bog in da me prav on neizmerno ljubi. Prav tako sem močno čutila Marijino prisotnost. Tudi srečanje z duhovnikom je bilo božji dar, njegova razpoložljivost je bila Bogu v čast. Bistvo pa je to, da za blagoslov niso potrebna potovanja na drugi konec Sveta, bolj pomembna je naša odprtost srca s katero se odpravimo, že samo, na vrh hriba, v mislih nosimo Marijo, Jezusa, … da se lahko srečamo z Bogom.
- Zahvaljujem se Gospodu za tako prečudovit dan, kot se je začel že z jutrom 25.5., sobota, ki je bila določena za zahvalno romanje skupne Romar, kateri pripadam tudi jaz in se za to tudi Bogu zahvaljujem, da ste me sprejeli medse. Gospod je res vsemogočen in nam je podaril s soncem obsijan dan, preživet v čudovitem okolju in v prečudoviti cerkvici. Še čudovitejša pa je bila darovana, sveta maša in vse besede, ki so nam bile namenjene in so se mene osebno zelo dotaknile. Tudi druženje ob agapeju (skupnem obedu) je bilo prisrčno, zato zaključim z besedo odlično in Bogu hvala za vse doživeto in prejeto.
- Lepo doživetje prijateljstva z Bogom in drugimi udeleženci se me je zelo dotaknilo. V globokem spominu pa mi bo ostalo ‘spoštovanje do pokrižanja’, čeprav mi je že prej veliko pomenilo, se me je sedaj iz pridige tako razsvetlilo, da ga doživljam še bolj globoko. Tudi naprej sem že povedala drugim in še bom.
- Vsega je bilo v obilju za telo, dušo in duha. Bogu hvala za vse in vsem, ki so se za udeležbo posebno potrudili, ter verjamem, da so doživeli veliko milosti, kar jim tudi želim.
- Pot, ki nas je peljala v Zapoge na romanje, je bila kar dolga, zato smo med potjo molile (skupaj s sopotnicami) in naša srca so bila že ogreta, tako da smo prišle polne pričakovanja na obred svete maše in prejem svetega obhajila s popolno ljubeznijo. Tudi nagovori so bili sijajni. In potem še za telo tako dobro pripravljeno, da je bilo čutiti, kot potrditev, da smo res enotni v skupini ‘Romar’. Hvala za vsakega, ki se je udeležil, in zahvala Viktoriji, za njeno prizadevnost pri pripravi.
- Romanje je bilo zelo blagoslovljeno. Že sama cerkev, ki je bila majhna, nas je povezala, da smo bili kot ena družina. Najbolj so se me dotaknile besede duhovnika, ki je med pridigo omenil, da so znanstveniki raziskovali hostijo, ki je po čudežu postala meso. Ugotovili so, da je po sestavi enako vlaknom srčne mišice. To spoznanje, da pri evharistiji prejmem Jezusovo srce me je zelo ganilo. Poglobil se je moj odnos do evharistije, vsak dan premišljujem o Jezusovem srcu, ki ga prejmem pri sveti maši. Ko se naslonim na Njegovo srce mi daje počitek, nova spoznanja, varnost, zaupanje, mir, veselje… kot Janez, ki se je pri zadnji večerji naslonil na Jezusove prsi. Tudi jaz želim biti njegova učenka.
- Meni je bilo romanje zelo lepo, najbolj me je navdušila slika Brezmadežne Marije na glavnem oltarju in nato še duhovnikove besede za prošnjo po osebnem namenu. Skratka bilo je zelo milostno in lepo. Iskrena hvala Viktoriji in vsem, ki ste sodelovali pri organizaciji in Bogoslužju.
- Nikoli ne bom pozabil teh lepih dogodkov in radodarnost Boga. Hvala !
- Navdihnila me je svetost male cerkve, tišina, preprosti ljudje, ki so se odločili za Boga. Kot dar teh duhovnih vaj, sem prepoznala slogo, edinost v družini in povezanost med zakoncema. Čudež za današnje čase, prav tako kot je bilo presenečenje za vaščane, toliko število ljudi v cerkvi, v času, ko je največ dela na polju, v hlevu. A, čas za Boga je najbolje porabljen čas, vse drugo lahko počaka. Božji blagoslov !
- Bogu hvala za DV in našo skupino Romar. Vedno mi je lepo, ko smo skupaj in prav je, da se zahvalimo Bogu tudi z romanjem. Na žalost sem zamudila del sv. maše, vendar sem bila pri sv. obhajilu, kar mi je prineslo veselje in mir v srce. Zelo se me je dotaknil pogovor z g. župnikom Mlakarjem po maši, ki ima služenje, kot eksorcist (izganjalec hudega duha) 1. reda. V pomoč mi bodo molitve in rožni venec k sv. Duhu, ki nam ga je dal. Vse to upam, da mi bo pomagalo k boljšemu razločevanju in večji avtoriteti božjega otroka. Vsa zahvala tudi in predvsem Viktoriji, ki se je tako potrudila pri organizaciji romanja…ne glede na obilo dela na kmetiji in ob poškodovanem kolenu. Bog ji povrni. Tudi tebi Marjetka, Bog povrni za vso podporo in vse delo. Naj nas vse blagoslovi Bog, po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Amen!
- Romanja se vedno veselim, saj je to po dosedanjih izkušnjah najprijetnejše srečanje skupine Romar. Vedno je lepo poromati in spoznati kakšno novo cerkvico, še posebej s prijatelji, kar udeleženci skupine Romar zagotovo smo. Letos je poseben vtis pustil duhovnik, ki je daroval mašo. S svojo pridigo in pogovorom po maši je pustil velik vtis gorečega in predanega duhovnika.
- Zahvala gre tudi Viktoriji in njeni družini za dobro organizacijo ob prihodu. Najlepši del pa je bilo druženje ob prepolni mizi po maši, kjer si kot skupina znamo vedno pripraviti simpatično “zabavo”. Bogu hvala za lepo vreme in preživete lepe trenutke. Božji blagoslov.
- Letošnje romanje v Zapoge me je potrdilo v božji ljubezni, ki se je izkazovala po Viktorijini družini. Res je to bil še en dan, ki ga je naredil Gospod za vse nas. Sveta maša mi je bila prava paša. Srčnost duhovnika, zbranost, pridiga kaj vse pomeni Jezusov križ, kako ga uporabiti, se nanj spoštljivo obračati. Jezusova vzgoja za življenje. Z hvaležnostjo Gospodu in ljudem za vse darove, ki smo jih zaužili duhovno in telesno. Za veselje druženja, lepote narave, lepote cerkvice, vasi. Čudovito!
- Nepozabni trenutki! Bogu hvala! In Sveti Mariji, ki me je pozdravila na oltarju v svoji božanski podobi, ter spremljala vsa dogajanja.
- Prevzela me je duhovnikova prijaznost, pridiga o križu in njegovem pomenu. Vedno je še več. Hvala Mariji za pot, po kateri me vodi. Hvala za prijetno druženje. Prisrčen pozdrav in blagoslov. Hvala za potrpljenje.
- Romanje 25. maj, veselim se. Naredim razpored obveznosti, predam v Gospodovo naročje. Dan pred romanjem se je obseg dela v službi napolnil do maksimuma. Ne glede na nove razmere ne opuščam misli na romanje. Kjer je volja je tudi moč. Delati začnem sredi noči do jutra, iz delavca, se “preobrezim” v romarja in popoldan in v noč zopet v delavca. To je bil dan ki ga je dal Gospod! Sveta maša je bila ” duhovna bomba”. Epilog za nazaj in močna vzpodbuda za naprej. Imela sem občutek da Gospod nagovarja prav mene v mojih stiskah in dilemah. Hvala vsem sestram in bratom v KRISTUSU za vse prejeto in doživeto, skozi cel krog DVŽ in na romanju. Božji blagoslov !
- Srečanje je bilo zame res bogato, posebno pa pridiga, ker to vsebino zaradi dragocenosti povezave s Križanim Gospodom zelo potrebujem. Če je kakšna možnost, bi jo rada dobila v pisni obliki. Verjetno bi bila še za koga dragocena.
- Na romanje me je pripeljal sveti duh. Na dan romanja sem bila brez telefona z navigacijo in brez zemljevida. Nevednost kam iti sem izročila Gospodu in rekla naj me pripelje. Vozila sem brez najmanjše predstave kam grem, kje se Zapoge nahajajo. Mislila sem si, da so blizu Vodic, zaradi imena Zapoge pri Vodicah, Vodic se pa spomnim od prej. Tako sem krenila na pot, s tremi majhnimi otroci in z mislijo da bo Gospod uredil tako kot je prav. Pred romanjem že nekaj mesecev nisem sama vozila po avtocesti ker nisem ljubitelj hitrosti, tokrat sem brez razmišljanja šla na AC, ker sem že tako bila v časovnem zaostanku in nisem želela še bolj zamujati. Ko me je med vožnjo v predoru stisnilo, sem se v mislih odpovedala hudemu duhu strahu in v trenutku sem po vsem telesu začutila sproščenost, mir. Kmalu za predorom sem zagledala tablo za izvoz Vodice iz z veseljem in zaupanjem zaključila s prvo polovico avto ceste. Pri vožnji po izvozu, sem se spraševala: »Kam pa zdaj?«, ko se je odgovor pojavil kar sam, pred menoj je stala bencinska črpalka in takoj se mi je porodila misel: na bencinski postaji so vedno ljudje in lahko koga vprašaš kako do Zapog. Iz izkušnje preteklih romanj sem si predstavljala da me sedaj čaka še kar nekaj časa vzpenjajoče se vožnje in razpotij-križišč. Pa me je odgovor prijaznega voznika ki sem ga vprašala za smer do Zapog, presenetil, da so zapoge takoj naslednja vas desno in da je cerkev tam. Z velikim presenečenjem in olajšanjem in z delčkom nezaupanja, čudenja sem se odpeljala po slišanih napotkih in uzrla tablo kraja Zapoge in nato smerokaz za cerkev. Presenečena da je cerkev tako dostopna, kar nisem mogla verjeti, da sem prišla prav in sem vprašala iz avtomobila še dve gospe, ki sta samo potrdili, da je to edina cerkev v Zapogah. Že po kaki minuti vožnje pa sem v nasproti vozečem vozilu opazila znani obraz iz DVŽ in obdalo me je dokončno olajšanje, veselje in hvaležnost Gospodu, Sv. Duhu, ki mi je poslal znamenja in me pripeljal na naše romanje. Hvala Bog in Sveti Duh za vse voditelje in udeležence DVŽ, po katerih mi izkazuješ svojo ljubezen. In hvala Jezus, da si me poklical in me izbral, da to lahko prenašam tvojim izbranim.
- Tudi tokrat je bilo romanje s skupino ROMAR v Zapoge prečudovito. Prijetna družba, lepo pripravljena sveta maša z bogato duhovno vsebino, za povrh pa še lepo vreme in obilno napolnjene mize, kjer smo ob prijetnem klepetu poskrbeli tudi za naše želodčke. Bilo je zelo lepo!
- Bogu hvala za ta dan, za visoko modro nebo, za zelena polja, za vesele so-romarje, ki so prihajali od blizu in daleč, za Viktorijo in njeno družino, ki nas je tako lepo pričakala in sprejela, za duhovnika in njegove pomočnike, za nagovor v pridigi, za Marjetkin uvod v pozdrav miru in za mir, ki se je naselil med nami! Vsak, ki se je udeležil tega romanja, mi je bil dragocen. Koliko lepih oseb in koliko dobrot pridnih rok se je zbralo pred župniščem! Kako lepa Cerkev! Ostaja mi okus po lepem in dobrem. In vendar so mnogi nosili tudi bolečino zaradi odnosov z bližnjimi, bolezni in drugih stisk. Prav zato je dobro, da se zbiramo pri Gospodu, ker On daje tem bolečinam smisel, nam pa pogum in veselje. V mojem srcu odmeva nagovor duhovnika o znamenju križa in o trpljenju kot duhovni molitvi, če ga sprejmemo v našem Gospodu na križu. Zelo lepa in blagoslovljena je bila tudi pot domov čez žitna polja in travnike, s katerih so pospravljali seno. »Še pol ure bi potrebovali, da pospravimo« mi je zaklicala gospa z grabljami, »je prišel tudi sosed pomagat«. Iz zahoda se je bližal težek dežni oblak. Kot bi vedela, da prihajam od srečanja z Gospodom in ga lahko prosim, naj se jih usmili. In res je oblak naredil ovinek. Bogu hvala! In hvala vsem so-romarjem za dobro družbo!
- Ves čas zahvalnega romanja sem čutil v srcu veselje. Najprej sem bil vesel, da sem v Zapoge pripeljal dve upokojenki, ki sta tudi bili veseli, da sem ju prevažal. Drugo veselje je bil topel sprejem na parkirišču, ki ga je pripravil Viktorijin mož. Tudi Viktorijin pogum mi je prinesel veselje. Med pogostitvijo sem imel občutek, da smo ena velika družina, v kateri se vsi počutimo ljubljeni in sprejeti. Lep pozdrav in vse dobro.
- To je ta pravo ! Dolgo sem iskal skupino, ki bi imela poleg pobožnega govoričenja, tudi medsebojni, iskreno – prijateljski odnos, duha Božjega otroka. In sedaj sem jo našel, še druge bom nagovarjal k udeležbi, ter jih bom poskušal pritegniti, k premišljevanju Božjih resnic. Že imam zamisel, saj me spremlja Jezus s križa. Ves čas pa je čutiti tudi delovanje molitvene ekipe, ki se žrtvuje in nam daje molitveno podporo. Zares verjamem, da mi je Gospod, naklonjen in me sprejema, pa cela skupina ‘Romar’, to sem danes spoznal ter se me je globoko dotikalo na vseh naših skupnih srečanjih. Radosten bodi Bog nad menoj, kajti jaz sem sedaj, zelo vesel !
- Težko se odprem drugim ljudem. Komaj sem sprejela svojo spremljevalko, ki me počasi in potrpežljivo vodi na to pot. Zato sem se romanja udeležila, polna zadržkov, a hvala Bogu za to, da sem prišla. Kolikšnih milosti sem bila deležna, pa tudi objemanje mi je bilo, prav po čudežu (mojih ran), prijetno. Doživela sem ‘nekaj’ zalo lepega, domačnost s povsem novimi ljudmi, (saj na srečanja nisem hodila, ker sem se bala neznanega, kljub spodbujanju spremljevalke). Hvala vsem in Bogu za tako lepe spomine.
- Na romanju sem bil sedaj prvič, po prvem krogu DVŽ, toda že zdaj vem, da ne zadnjič. Prelepo je bilo vse. Začutil sem, da je to začetek mojega drugačnega, bolj polnega življenja. Še ne znam se, poglabljati v premišljevanje, (da bi slišal in razumel Gospoda), čutim pa njegovo prisotnost ter tolažbo in obilico miru. To je krasna izkušnja in ne bojim se več preizkušenj.
- Vem, da ne bom mogla obnoviti romanja, saj taki dogodki so neponovljivi, toda naši napisani vtisi, mi bodo, vsaj delno in še dolgo, pomagali, obujati spomine na doživeto: prečudovita sveta maša, lepo petje, dotakljivi nagovori in nepozabno druženje ob obilju hrane in dovolj pijače, pa krasno vreme; vse to je dar, ki nam ga je dal Gospod, ter so pripravili moji bratje in sestre. Hvala!