Zdi se, da poletja ne moremo, hkrati pa tudi nočemo zaključiti brez duhovnih vaj v tišini. Tako je bilo tudi letos. Od 27. do 28. avgusta 2026 smo čas preživeli z Gospodom. Cistercijanska Opatija Stična nas je tako kot vsako leto sprejela velikodušno, predvsem pa z odprtim srcem. Vsako leto nas preseneti z nečem novim. Letos nas je pričakala prenovljena jedilnica z velikimi okroglimi mizami, tako, da smo obroke doživljali z neko posebno povezanostjo. Del samostanskega vrta, ki je bil do nedavnega zaprt, je na široko odprl svoja vrata. S tem se je že tako velik prostor za molitev in meditacijo še dodatno povečal. Zares je prav vsak izmed nas lahko našel svoj kotiček, kjer je vstopil v osebni pogovor z Bogom. “Zahvaljujemo se vam – vsem udeležencem, ki ste prišli in oplemenitili duhovne vaje s svojo navzočnostjo in pričevanjem. V želji, da se ponovno snidemo naslednje leto, se vam zahvaljujemo spremljevalci skupnosti Romar.”
VTISI UDELEŽENCEV
Pozdravljeni. Prišel sem s težkimi bremeni, domov sem odšel olajšan bremen.
Pozdravljeni DVT sem se udeležila prvič. Zelo sem bila zadovoljna in tudi nekaj milosti prejela. Vsa pohvala organizaciji, voditeljem in spremljevalcem. Nad ničemer nimam pripomb. Tudi hrana in osebje prijazno. Hvala vam za ves trud in skrb in božjega blagoslova.
Milosti še kar pritekajo. Ker je danes sreda posvečena sv. Jožefu mi odzvanja pričevanje o njem in milosti, ki jih Bog po njem deli. Zavestno sem mu danes izročila svoja sinova. Mlajši ima rojstni dan. Ostajam v tihoti in slavim. Čudovita slavilna skupina in pesmi mi še odzvanjajo … pridi sveti duh razsvetli temno noč. Hvala, hvala.
Odmev na duhovne vaje v tišini, Stična avgust 2026. Ko sem prestopil prag cistercijanskega samostana v Stični, me je prevzel občutek, kot da sem stopil iz zemeljskega kraljestva, kjer živimo naše vsakdanje življenje v viharjih sveta, polnega hrupa, z nemirom v srcu, v nebeško kraljestvo. Ko prestopiš prag samostana, te objame prijetna umirjenost, tišina in svetost prostora – zrak, kot da je prepleten z molitvijo in kontemplacijo mnogih, ki so stoletja v tem zavetju samostana iskali svoj notranji mir in povezanost z živim Bogom. Z Bogom, ki sicer tudi v vsakdanjiku našega življenja potrpežljivo trka na vrata našega srca, a ga pogosto preslišimo.
Vse to dopolni še srečanje s prijaznimi udeleženci duhovnih vaj in pa seveda srečanje s patri, pri katerih že na daleč zaznaš njihovo spokojnost, dobroto in ljubezen.
Po prvem srečanju z udeleženci duhovnih vaj v tišini ter z našimi spremljevalci in koordinatorico smo bili opozorjeni na bistveno: na pravilo tišine. Tudi če kdo pride mimo, se ne pogovarjamo, saj smo v družbi z Jezusom. Tu se je začelo odpirati široko polje vprašanj: kako se namesto z udeleženci pogovarjati in stopiti v oseben odnos z Jezusom, ga spraševati, predvsem pa ga poslušati. Ravno ta osredotočenost na Jezusovo prisotnost me je držala v zbranosti in odvračanju zunanjih ter notranjih motilcev in pripomogla k dobri pripravi na sveto spoved.
Vsakodnevno poglabljanje v Božjo besedo in poslušanje razlag naših spremljevalcev je pripomoglo k prepoznavanju tistega, kar mi hoče Jezus povedati in kako to prenesti v vsakdanje življenje. Tudi kontemplacije in meditacije ob Božji besedi so nam odpirale oči pri odkrivanju Božjega delovanja v našem življenju ter Njegove osebne skrbi za nas, ki nas osvobaja naših neurejenih navad in nagnjenj, da postajamo vedno bolj odgovorni Jezusovi sodelavci. Počasi spoznavaš, da je vse na svetu ustvarjeno za nas, da bi spoznali Njega, ki je na delu v vseh stvareh in da se nič ne zgodi brez Njegove volje.
V tej tišini se je razodelo spoznanje, da Jezus ni le zgodovinska oseba ali oddaljen Bog, ampak stalna prisotnost ob meni – Tisti, ki ne obsoja, ampak ljubi. Jezus hodi ob meni v vsakem trenutku. Dojel sem, da mi ni treba nositi bremen sam in da Jezus stoji ob meni v vsaki preizkušnji. Zavedanje Njegove bližine je pregnalo občutke negotovosti ter v srce naselilo globok in neomajen mir.
Štirje dnevi tišine niso bili le umik od hrupa sveta, temveč globoko notranje romanje — vstop v svetišče lastnega srca, kjer prebiva živi Bog. V tišini se je moj notranji sluh izostril. Učil sem se prepoznavati tisti »tihi glas« Svetega Duha, ki nagovarja k ljubezni, odpuščanju, miru in pogumu ter opominja, da nisem sam – nikoli nisem bil in nikoli ne bom. Saj nam sam Jezus zagotavlja: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20).
Odhajam iz varne oaze miru pod vodstvom izkušenih voditeljev nazaj v svet z zavedanjem: »Gospod hodi pred teboj; on bo s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil. Nikar se ne boj in se ne plaši!« (5Mz 31,8).
